In my head

Človeku današnjega časa zadeve očitno ne gredo v glavo, če jih ne sliši večkrat. Ne vem, zakaj je temu tako, vendar pa je težnja po ponavljanju čedalje bolj prisotna na vseh področjih življenja.

Najprej s tem začnemo siliti najmlajše televizijske gledalce. Princip Telebajskov temelji prav na ponavljanju. Vse vidimo po dvakrat. Video se ne spremeni niti za trohico. Dobro, si rečemo, malčki vse risanke tako ali tako gledajo nečteto mnogokrat, zakaj jim ne bi ponudili oddaje, pri kateri mami ne bo treba ročno nastaviti ponovnega predvajanja, ampak je to že v samem konceptu. Kaj se pri tem naučijo otroci? Morda to, da si jim nikoli ne bo treba zapomniti ničesar v prvo, saj bo vedno obstajala možnost ponovnega ogleda, ponovnega poskusa.

Ne ostane pa vse le na ravni otrok in risank.

Poglejmo si, kako je sestavljena glasba današnjih dni. Če smo povsem banalni, gre pogosto le za ponavljajočo se sekvenco ritma in dvo-taktovne v-uho-lezoče melodijice, ki ji vsake toliko zaradi učinka (pri katerem množica izusti “Oh”) dodajo zvočni efekt. Ne razumem. Je to moderna oblika psalma, pri katerem je bilo glavno vodilo končno razumevanje glavne ideje? Naj bi s ponavljanjem vedno istega delčka prišli do globlje resnice, do razsvetljenja, do ekstaze? Nekako dvomim.

Da sklenem, ponavljanje je bilo vedno pripomočekpri pomnjenju, pa naj je šlo za memoriziranje držav in njihovih glavnih mest za kontrolno pri zemljepisu, ali pa za vzklikanje parol, ki so krepile narodno zavest.

Česa se želimo naučiti danes?

...komentar [2]

Človeško uho je en tak fascinanten organ. Zares zanimive reči se sicer začnejo dogajati šele na notranji strani, ampak že sam uhelj je posrečen. Njegova primarna funkcija ni nič več kot le zbiranje in lovljenje zvočnih valov. Kitajci pa so prišli do zanimive ugotovitve, da imamo na ušesu ogromno število akupunkturnih točk. Kar me pri tem najbolj privlači, je, da zabadanje igle v te točke ne boli, še več - zadeve sploh ne čutimo.

No, po mojem skromnem mnenju bi se akupunkture morali priučiti vsi, ki se ukvarjajo s pirsanjem. Šlo bi z mnogo manj zapleti.

Čemu tak uvod? Slončica ima po novem še eno luknjo v glavi. V ušesu. Zgoraj. Hrustanec. Avč.

Ne, malo pretiravam. Resnici na ljubo me sploh ni bolelo. Dobro, lagala tudi ne bom - seveda čutiš iglo, ampak bolečina je minimalna. Vsaj v primerjavi s tem, kar sem bila pričakovala. Še eno zanimivo dejstvo: pokazala se ni niti kaplja krvi. Če pa to ni neverjetno - človek ti prebode uho, ki to dejstvo popolnoma ignorira in se nanj sploh ne odzove.

Zdaj zgornji del mojega levega ušesa krasi čudovit črn obroček, plain and simple, just as I like it. Luknjo bomo 14 dni pridno oskrbovali in negovali, in to skupaj z drago mi cimro, s katero sva se podali v svet pirsingov. Različno je le uho in oblika uhana - P. likes them big.

...komentar [4]

Sicer že od sobote, pa je bil računalnik na generalnem servisu. (Mimogrede - dejstvo, da računalničarji na uro računajo 30 evrov, me je milo rečeno šokiralo. Pa nimam nič proti računalničarjem. Niti proti služenju.)

Torej.

Prejšnja objava je napovedovala moj odhod v Split. Ja. Tam sva z N. zdržali točno 2 dni¹. In potem odbrzeli v Bosno. Kjer je zakon. Slikic še nimam, se pa bodo pojavile v (upam bližnji) prihodnosti. Takrat tudi kaj več. Tokrat le toliko, da vas ne bo skrbelo, kje se potikam in ali so me tokrat res ukradli Cigani, ker nisem bila pridna.

1. 2 dneva?? Nikoli ne vem. [↩]

...komentar [10]

Teden, ki je za mano, je bil res naporen. V detajle ob kaki drugi priložnosti.

Dejstva:
a) Ljudje z doktoratom niso avtomatsko vredni spoštovanja.
b) Lahko preživim s povprečno tremi urami spanja dnevno. Vendar ne priporočam.
c) Pada mi prag tolerance.
d) Zebe.
e) Jutri grem v Split. Potni list je že pripravljen.

Ponovno tipkam čez približno en teden.

...komentar [2]

Na ljubem mi internetu sem davi zasledila krasen generator, ki uporabniku v duševni stistki pove, kdo v resnici je.

Link

In kaj je Slončica?

A drunken lobster who loves to hump scarecrows.

Mhm, that’s me.

V komentarjih hočem videti vaše osebnostne motnje.

...komentar [10]

Danes sem imela v Konzorciju obilno nakupovanje. In znesek je bil takšen, da sem si za darilo prislužila Pilotov kemik v darilni embalaži. Ker se pri Pilotu očitno gredo neko eco-friendly zadevo, sem tale lepo oblikovan kupček plastike z majhno cevko kemikalij dobila v ličnem recikliranem zavojčku. (Do note the irony.) Ko sem paketek odprla, pa sem opazila, da je Pilot zraven dal še majhno seme, ki mi je polepšalo dan.

Gre za sončnično seme, natančneje za seme rastline helianthus sonja. In če to ni presenetljivo, potem pa tudi nič ne rečem. Sonjo sem prejle tudi posadila:

Trenutek spočetja

S tem sem na svoj seznam posajenih rastlin uvrstila že tretjo alinejo.

Prvi je bil mali želod, najden ob Križankah, ki je zrastel v srčkan majhen hrast, ki sliši na ime Brown.

Sedaj ima Brown sicer že kak listek več ...

Sledili pa sta mu še dve prerezani pločevinki Red Bulla, polni božične trave:

... ki je svoje klitje slavila na televiziji

Ah, the miracles of nature.

...komentar [9]

Obljubim.

Uspelo mi je dobiti še javljanje iz avta. Hvala, MaKo.

S proge

...komentar [1]

Morda že utrujam. Če je temu tako, ne nadaljujte z branjem.

Ampak še vedno kar ne morem verjeti, kaj se nama je z Majo posrečilo v soboto.
Izbrskala sem tudi 2 posnetka. Med njimi sicer ni mojega javljanja v živo s proge (damn!), bom pa se do njega vsekakor poskusila dokopati.

Torej:
3. javljanje - prišli na cilj, čaka naju še poligon. Javlja se Slončica, ki je slišno vznemirjena.
Zenski rally_tretjic

4./zadnje javljanje - pred 2 minutama izvedeli rezultate. Javlja se Maja, evforično zasopihana, v besedo ji skače Slončica, ki ne more biti pri miru.
Zenski rally_cetrtic

Nabaaaaaš!

...komentar [4]

V glavnem: Z Majo sva v stilu Julija Cezarja prišli, videli in, o ja!, zmagali.

Kratko novičko z Radia Odmev si lahko preberete tukaj.

Da pa ne bom tako suhoparna …

Vse skupaj se je začelo zgodaj popoldne. Maja, Slončica in Renata¹ so odbrzele proti Cerknem. Omeniti velja, da je Maja prvič sedela za Renatinim volanom. Postopek je bil preprost: dobiš štartno številko, jo nalepiš na šipo (in tale 05 bo sedaj gor še lep čas!), sedeš v avto, stopiš iz avta, se pustiš fotkat, sedeš v avto, pičiš.

4 etape. Vsaka s točno določeno povprečno hitrostjo, ki je izmerjena ob optimalno prevoženi progi z upoštevanjem cestno-prometnih predpisov. Sliši se preprosto, vedeti pa je treba, da je proga vodila po cerkljanskih hribih in kdor pozna te konce, ve, da zadeva še zdaleč ni od muh. Še zdaleč pa ni bila od muh tudi Maja, ki je fenomenalno brzela skozi ovinke. Nabaaaaaaaaaaaaaaš!

Na kaj pa se nanaša pridevnik “turistični”? Na to, da so po drugi in zadnji etapi organizirane tudi spretnostne igre. V Jaznah sva tako najprej morali usposobiti gasilno cev, z njo z razdalje zadeti plastnko vode, potem se preiskusiti v metanju na koš in streljanju na gol, na koncu pa še s tal pobrati kaki dve kili (OMB, kako zelo drobnega) krompirja. Rezultat? 6. mesto (19 ekip). V Cerknem pa so pripravili poligon, ki ga je bilo treba prevoziti s prav posebnim prevoznim sredstvom. Metlo. Fascinantno. Rezultat? 3. ali 4. mesto.

Iz tega sledi, da sta bili Renata in ekipa Radia Odmev najboljši prav na progi. Ekipa je bila tudi najglasnejša, ampak to verjetno sklepate tudi sami. Na radio se nama je posrečilo javiti kar štirikrat, enkrat celo iz avta, neposredno s proge. Kolikor se spomnim, je slednje javljanje moralo biti kar zanimivo, saj sem bila rahlo močno pod vtisom trenutnega dogajanja.

Močno pod vtisom dogajanja pa sva z Majo bili seveda tudi ob razglasitvi rezultatov. Nejeveri ob prvem pogledu na objavljen seznam je sledila evforija, primerljiva le z zmago na olimpijskih igrah. Več ob fotkah (pod fotkami so dejansko komentarji, sam se za en dlek vidi):

Pred štartom.

Maja: Ne vem, kam morava zavit, ti se pa s fotoaparatom zezaš!?

Na zadnjem sedežu sva imeli tudi uradno fotografinjo Leo.

Smo ze v Cerknem, pričakujoč poligon. Metlo je bilo potrebno montirati. Pogled pove vse.

Maji je bolj ugajalo.

Maja in šef. Kaj? KDO je zmagal?

In ... zmaga!

1. glej prejšnjo objavo [↩]

...komentar [13]

Pri moji veri, danes sem pa prolifična!

V glavnem. Prejle popoldne so me bili opozorili, da je v soboto ženski turistični rally po Cerkljanski, kamor smo se posledično tudi prijavili.

Za vse je kriva M.

Baje besno tekmujeva. Avto bo moj, lastnica pa bi se raje peljala na sovoznikovem sedežu, saj cerkljanskih gričev ne pozna popolnoma nič. Točke bova pridno nabirali tudi z raznimi čudaškimi opravili, kot je jezdenje osla. Če bo sila, se javim za osla.

Upam, da bo Renata¹ zmogla to zahtevno preizkušnjo, ki ji bo podvržena. Upam tudi, da bodo gledalci z dirke odšli nepoškodovani, pri tem pa imam v mislih predvsem poškodbe ušes, saj Slončica ob velikem razburjenju rada povzdigne jakost in frekvenco glasu.

Vsekakor o zadevi podrobneje poročam.

1. ja, avtu je pač ime Renata, ker avtom se lahko da imena, ker moj avto je punčka in ker je moj avto Renault. [↩]

...komentar [10]