In my head

Danes je bila Slončica prava mala gozdna vila.
S fotrom sva šla gobarit.

Izkupiček:

- Gobe (in ja, znam jih našteti in identificirati) (primaren cilj dosežen)
- Orehi (v zgodbo pridejo kasneje)
- 3 komarjevi piki
- Presenetljivo nobenega klopa
- Hlače in čevlji of non-identifiable colour…no, wait…it’s mud.
- Oksimoron s fotrove strani: “Tuki gor prideš v dolino.”
- Bližnje srečanje z medvedom. No, ne ravno medvedom. Moral pa se je bil nedavno sprehajati tam mimo, videla sem namreč nekaj, za kar lahko s skorajšnjo gotovostjo trdim, da je medvedova stopinja. A vidiš?

Najbolj sem sicer navdušena nad orehi. Zakaj, se vprašate.
Ker se že spreminjajo v orehovec!

Sama tega prej še nisem počela, a izkazalo se je, da je postopek povsem preprost.
Potrebuješ 10 še nezrelih orehov. Opereš jih in narežeš na kolobarje. Zaliješ z litrom šnopca. (Foter je na tej stopnji dodal še kumino. V mojem zvarku sem se ji odrekla.) Pustiš en mesec na soncu. Precediš. Zavreš liter vode, dodaš kilogram sladkorja. Zmešaš. Povabiš prijatelje. Uživaš v zmernih količinah.

V naslednji epizodi: Kako sami izdelamo borovničevec.

...komentar [4]

Ljubljana je v džezu, Slončica pa tudi.
Jazz me manque.

Stacey Kent - Too Darn Hot

...komentar

Res ne vem, kakšen je občutek, ko si za vse na svetu prepričan v svoj prav, to pa kažeš tako, da najdeš par podobno mislečih, se zamaskiraš in ljudem, ki ti ne želijo nič žalega, (povsem dobesedno) iz glave izbijaš prepričanja, ki niso v skladu s tvojim.

Se potem počutiš kot večji moški?
Te imajo za bolj pomembnega?
Misliš, da bo ta manifestacija moči pripomogla k sprejetju tvojega mnenja?

V svojem malem vesolju sem pogosto bolj vesela prav tistih, ki ne delijo mojih stališč do raznoraznih stvari. Do kolikih spoznanj prideš prav, ko primerjaš različne vidike. Pa kaj, če tebi konec koncev bolj paše nekaj drugega kot meni. Jaz ti tega prav gotovo ne bom zamerila, kaj šele, da bi posegala v tvojo pravico odločanja.

Je res tako težko pustiti ljudi, da živijo svoje življenje?

The world is not small. You are. (Heroes, 8. ep.)

...komentar [2]

Na spletni strani slovenske policije so zapisali tole:

Dne 16.06.2009 se je v času med 18.15 in 19.25 uro na območju Pivke zgodila prometna nesreča s smrtnim izidom. 32 letni voznik gorskega kolesa je vozil po nekategorizirani cesti iz Trnja proti Sveti Trojici in iz neznanega vzroka zapeljal na levo stran ter padel po makadamskem vozišču. Pri vožnji kolesar ni uporablja čelade in je na kraju nesreče umrl.

Jaz sem mu pa ravno hotela povedat, naj se me pazi, ker sem prebila magično mejo 10.000 obratov.
Pa naj se pripravi na učne ure diabola.
Pa naj uživa na Baliju.
Pa mu ne morem.

Your Psycho Flat will miss you.

...komentar [6]

O Powerballu sem bila že brala na internetu, ko pa je z njim prišel U., ni bilo več oklevanja. I had to have it.

Gre za kroglo v krogli¹, ki jo držimo v dlani, ob vrtenju zapestja pa pridobiva na številu vrtljajev (doseže jih cel kup, rekord je baje dobrih 20.000 na minuto, na slovenski lestvici pa je najvišja številka trenutno dobrih 16.000). Sorazmerno se s tem poveča tudi sila, ki deluje na roko, kar ustvarja občutek večje teže, da pa stvarco uspemo kontrolirati, je potrebno kar nekaj mišičnega napora.

Skratka. Danes je bil opravljen nakup. Posledice so že dobro čutne v mišicah desne roke in žulju na mezinčku (očitno imam rahlo prekratke prste, zadeva mi stalno uhaja, ko mi najbolj gre), doslej pa mi je uspelo doseči skromnih 9.780 vrtljajev. Ampak resno delam na tem, da prebijem magično mejo 10.000.

Jutri imam izpit. Upam, da bom zmogla prijeti za svinčnik. Nekaj mi čisto potihem pravi, da bo za to treba nekoliko stisniti zobe.

1. ja, ja, giroskop, pa kaj? Meni je bolj všeč krogla v krogli [↩]

...komentar [5]

Zadnjič so me bili spomnili na tole klasično skladbo.

Muppet Show rules.

...komentar [2]

V našem ljubljanskem gospodinjstvu že nekaj časa pridno poteka zbiranje plastičnih zamaškov¹. Če bolje pomislim, bi začela še enkrat.

Že nekaj časa pridno zbiram plastične zamaške.

Namenjeni so nakupu invalidskega vozička, za kar se je obvezala tovarna Plasta na Dolenjskem. Za tono zamaškov naj bi darovala 200 evrov, ampak sama si tone zamaškov res ne morem zamisliti. Do sedaj smo pri nas nabrali tale lični pisani kupček (res si nisem mogla kaj, da slike ne bi objavila), pa ne vem, če je težak pol kilograma. Ga pa danes predajam v očetove roke, ker menda ve, kam z njimi.

Drugače pa se mi reciklaža res ne zdi slaba. Dvignite malo svojo leno rit.

1. vem, kako se napiše zamešek v množini, hvala lepa [↩]

...komentar [22]

Spet sem bila v Franciji. In ker se mi ne da vsakemu posebej in/ali vsem skupaj razlagat, kje, kako in zakaj, je tu posnetek mojega javljanja na radio.

roiffe1mp

Slike pa definitivno še sledijo, le dobiti moram kje kakšno.

...komentar

Če se, dragi redni bralec, še spomniš, pred časom je na portalu talentiran.si (med drugim) potekalo nekakšno tekmovanje za blog, ki najbolj spodbuja neformalno učenje.

In je Slončica kar zmagala.

Ob tem moram poudarit, da se morda s prejeto titulo ne strinjam v celoti (ali ste si sploh ogledali ostale bloge?!), a očitno je, da ima Slončica največ zvestih prijateljev.

Na prej omenjeni povezavi si lahko preberete kaj več o sami podelitvi, če vas bi to utegnilo zanimati.

Jest bom rekla pa hvala.

...komentar

Je bil očitno poprejšnji lastnik moje postelje.

Se še spomnite te krasne risanke?

...komentar [4]