In my head

Tole opažam že dalj časa. Funkcija, ki ti pri Gmailu na podlagi prej poslane pošte predlaga, komu lahko dotično e-sporočilo še pošlješ.

...komentar [4]

“Il faut en profiter” je tu najbrž najpogosteje slišan stavek. Z njim sporočevalec želi izraziti, da je nekaj treba izkoristiti, je pa zaradi kulturne razlike in razlike v dojemanju stvarnosti kratkomalo neprevedljiv.

Francozi razpoložljivo stanje namreč vedno obrnejo tako, da nekje najdejo nekaj pozitivnega. Kar je treba izkoristiti. Pa ne v smislu okoriščevanja. Vsaj ne fizičnega.

Če se nahajaš v Franciji: “Il faut en profiter” in jo je treba raziskat.
Če je zunaj sonce: “Il faut en profiter” in se gre na plažo.
Če imaš po morilskem delovnem tednu prost večer, se nikakor ne smeš podat v posteljo, ne! “Il faut en profiter” in se družimo.

Tu tiči razlika v mišljenju in razmišljanju. Namesto slovenskega jadikovanja nad kruto usodo mnogo raje izberem francosko metodo aktivnega iskanja zrnc dobrega v vsaki stvari. “Il faut en profiter.”

...komentar [8]

Možnost imam preživeti 14. julij (za nepodučene: francoski državni praznik in very big deal) na obedu v prijetnem majhnem gradiču v zasebni lasti.

Namesto tega bom v službi.

Neprecenljivo.

...komentar [4]

Ustavila sem se in za več trenutkov najprej zbegano nato pa začudeno strmela v zrak. V poznopopoldanskem soncu je v njem lebdelo na stotine pikapolonic.

...komentar [3]

Odslej ne več Naty. Draga moja nekdanja cimra, lepo je bilo, dokler je trajalo, a našla sem nekoga, ki ti je kos.

Jorgić ravno tako spretno vihti škarje kot brusilko in tako sem se prejle prav nič obotavljaje sesedla na ponujen mi stol. Po 15 minutah obdelovanja je bila naglavna kreatura končana, tole pišoča pa nadvse očarana. Iz št. 51 sem se nato preselila še v 71, kjer sem bila deležna nadaljnega skalpnega tretmaja, ki mi ga je nudil 1tujec. Izpod zajetne plasti dekoloranta sem se po kaki uri izluščila zadovoljivo blond barve in opravila še zaključne posege s škarjami za redčenje.

Življenje v skupnosti ima torej vsekakor tudi prijetne plati. Poleg sveže pričeske so me ljubi simbiotiki ta konec tedna navdušili še s pripravo krompirjevega bureka krompiruše, za katero sem nekoč mimogrede omenila, da jo naravnost obožujem. Med dobre strani dejstva, da sem med kmalu 80 dedci edino dekle, štejem še vsakovrstna napajanja, palačinke, sladoled ter tisoč in en dobrohoten nasvet (“Ljudje ob oralni uporabi kumaric obolevajo. Slončica, uporabljaj prezervative.”). Morda je nezanemarljiv podatek tudi, da sem v tolikšni množici prvič v življenju lastnica največjih jošk, kar je s temle parom, verjemite mi, precejšen dosežek.

...komentar [7]

Pa se je zgodilo to, česar sem se pravzaprav najbolj bala ob prihodu na delovno mesto, kjer skrbim za vse plati človeškega življenja. Eden izmed (v tem trenutku več kot sedemdesetih) delavcev je zbolel. In to hudo. Včeraj sem šla z njim na urgenco, kjer se mu je stanje drastično poslabšalo, čez noč sem ga pustila tam, ko pa sem se zjutraj vrnila, so ga bili že premestili v drugo bolnišnico. Tam sem z njim ždela do nedavno, jutri grem nazaj, ker bodo na njem izvedli precej nasilen pregled.

Gospod je Srb in pravi, da nima ne družine ne prijateljev, ki bi jih lahko obvestili. Ne razume francosko, ne ve, kaj z njim počnejo zdravniki in kje je.

Sama razumem francosko, točno vem, kaj firma počne z mano in kje sem se znašla.

Čeprav je možak na mnogo slabšem, nikomur izmed naju ni prijetno.

...komentar [7]

Danes se je dogodil tretji odhod v center Nantesa v treh tednih. Za več preprosto nimam časa ali pa sem preveč utrujena. Dejstvo, da je najbližja postaja tramvaja oddaljena dobrih 20 minut, ne vpliva pozitivno na odločitev, ali naj se kam odpravim ali ne, praktično pa smo preverili tudi že, da iz mesta rabiš dve uri peš hoje. Hitre. Ponoči. Navkreber. Don’t ask, don’t tell.

Ta konec tedna pa je mesto vrvelo od vznemirjenja nad tradicionalnim dogodkom, ko se po ulicah sprehodi kup starega železa na vrveh. Takozvani velikani so ogromne, precej realistične lutke, ki jih manevrira nemalo skorajda koreografsko usklajenih posameznikov, občuduje pa jih na tisoče evforičnih gledalcev. Z 1tujcem sva se povorke udeležila precej skeptična, na koncu pa sva se povzpela na ograjo s svarečim napisom “Danger de mort”, od koder sva imela krasen razgled, in nisva storila napak, da sva bila preje nekolikanj uvelo čakala na soncu.

Na čelu sprevoda sta tudi ogromna kovinska pištola in top, ki streljata konfete in, verjeli ali ne, lističe z verzi. Slutim, da podobna ideja v patriji ne bi padla na plodna tla. Tu so listke razgrabili. Na mojem je bil Prévert:

La dernière heure de l’un
Est la première d’un autre
Le mot de passe du temps
Est un soupir ardent

Tule pa neavtorski posnetek iste zadeve s petka:

...komentar [3]

Število moških, ki sem jih doslej ostrigla na francoskih tleh, se je v tem dopoldnevu povečalo za 200 odstotkov in se povzpelo na 3. Gre za blagovno menjavo; strižem za topel obrok.

...komentar [5]

se mi je dogodila nesreča.

S kombijem smo se peljali z dela, ko je nenadoma postalo nadvse zabavno voznika spodbujati k hitrejši vožnji. Ni si dal dvakrat reči in čez kake pol minute je vozilo v ovinku že zaneslo (policisti bi kot vzrok navedli neprilagojeno hitrost) in zapeljali smo v kanal. Tu naj se ustavim in povem, da sem sedela spredaj, skrajno desno, in tako imela krasen pregled nad dogajanjem. Pa tudi krasen pristanek bi se bil mogel dogoditi, ako fijakar kočije obvladal ne bi. K sreči se je pošlo samo z odtrganim desnim ogledalom, kar so povzročile veje dreves, nesramno postavljenih ob robu ceste. Za trenutek pa sem že videla, kako se bomo prevrnili in koliko dela bi imela z izpolnjevanjem tone obrazcev v bolnišnici in na policiji.

In ko smo že pri prevoznih sredstvih; danes sem videla voznika avtobusa z največjim možnim podbradkom. Blazno se mi je zdelo smešno, do kakšne mere se mu je podaljšal obraz, ko je zapeljal čez ležečega policaja.

...komentar [4]

Vsem, ki jih zanima, kako se odvija moj staž v Franciji, bom najlaže ustregla tako, da vsake toliko tu nekaj izstisnem iz sebe. Ne obljubljam velike frekvence, zaenkrat pa tole:

Inštalirana sem na periferiji Nantesa, v apartmajskem naselju. Trenutna ekipa šteje 17 ljudi, v torek jih pride še 17, potem pa bodo prihajali še v nekaj etapah in na vrhuncu del bo tu okrog 80 naših (termin zajema prebivalce bivše Juge in po novem menda tudi okrog 10 Romunov). Odliv se bo dogajal v podobnem ritmu, pričakovati pa je, da bomo z deli zaključili nekje v drugem tednu avgusta.

Kaj pravzaprav delamo: remont gorilcev in cevi v kotlu termoelektrarne na višini do 38 metrov. Kot prevajalka seveda ne čepim le v pisarni, ampak skačem tudi po objektu. Precej. V delovni obleki, kakršno lahko vidite na priloženi sliki: delovni čevlji, hlače, jakna, zaščitna očala, čelada in čepki za ušesa. Preostalo bitje na fotografiji je druga zaposlena oseba v oddelku, ki sva ga družno poimenovala prevajalski sektor Himomontaže. Nisem ga bila povprašala, ak smem fotografijo prilepiti semkaj, tako da njegove identitete ne bodem razkrila, se pa lahko javi sam, če to želi.

Več o delu ne bi, ker je naporno, zanimivo pa za zunanjega opazovalca najbrž niti ne.

Predvčerajšnjim sem se prvič sprehodila tudi po središču polmilijonskega mesta (kar je dobro uro peš stran ali 15min s tramvajem, ki je oddaljen 25min). Zvečer je bilo na ulicah približno toliko ljudi, kot jih je pri nas v času največjih počitnic, če kje zastonj igra Siddharta. (Želela sem povedati, da jih je bilo veliko, ne vem, če mi je uspelo.) Doslej je bil kontakt z domorodci vzpostavljen le na elektrarni, kjer nad nami bdi par nadzornih služb, pri njih pa je zaposlenih tudi kar nekaj mladih in simpatičnih pojav.

V tem trenutku sem pisalno precej iztrošena in zaključujem javljanje, z novicami iz domačih logov (v kolikor so, seveda, branja vredne) pa se oglasite kar tu.

...komentar [21]