In my head

Ne znam sloveniti, pa si želim, da bi mogla. “Rupture“; izmed besed, ki mi pridejo na pamet - zlom, prelom, razbitje, … - mi je še najbližja razdvojitev.

Prebiram namreč nedavno stvaritev Brine Svit - Petit éloge de la rupture. Več razdrobljenih tem se povezuje v drobni knjižici, ki natrese polno idej, ob katerih se nasmehneš in pokimaš. Seveda, kajti “… c’est ça, la lecture, on vérifie ce qu’on sait déjà ou, mieux encore: ce qu’on ne savait pas qu’on savait…”¹

Mojim nestanovitnim možganom je takšen dislociran slog všeč. Malo se pomudimo tule, malo tam. V vsem iščemo skupno točko: rupture.

Knjige imajo nenavadno lastnost - pot ti prečkajo v trenutku, ko si nanje pripravljen. Saj vem, vzporednice lahko potegneš s čimerkoli ob kateremkoli danem trenutku, ampak prva misel je privlačnejša.

Prav tako, kot je privlačna razdvojitev, kot je privlačno neznano in kot je privlačna “praznina pod mojimi nogami”.

1. branje je prav to - potrdimo to, kar že vemo, ali, še bolje: to, za kar nismo vedeli, da vemo [↩]

...komentar [6]

Petega januarja letošnje leto sem po pošti prejela položnico za 5 €, zraven pa je bil priložen listek s temle besedilcem:

V prilogi vam pošiljamo položnico za storitev “pošiljane¹ SMS-ov”, za katero ste se odločili ob vpisu. Preko SMS-ov vam bomo pošiljali obvestila, kot so ocene izpitov, prestavitev predavanj, izpitnih rokov in podobno.

Krasno! Odslej ne bom nikoli več panično posedala pred računalnikom in klikala na gumb “osveži”, nikoli več zastonj hodila na faks in čakala pred zaprtimi vrati predavalnice.

Tega mi ne bo prinesla nova storitev.

Ampak dejstvo, da sem se vpisala pred PETIMI LETI in sem ABSOLVENTKA.

1. ja, manjka en “j”, ne morem verjet [↩]

...komentar [14]

In to skupinski.

Rabim le še nekaj samomorilsko inkliniranih pozavnistov. Ali pozavnistk. Ali nekoga, ki bi se pretvarjal, da je pozavnist. Ali pozavnistka.

Prijave?

...komentar [2]

Vdihnila sem sneg. Izbočila sem trebuh, razširila pljuča in vdihnila sneg.

Sneg je sestavljen iz vode in bele barve. Zaradi vode me ni skrbelo. V mojem telesu se počuti domače. Bele barve pa nisem vajena. Mi je bela sploh všeč?

Zadržala sem sapo. Minilo je nekaj sekund. Zaprla sem oči in bela je postala črna.

Sneg, sem spoznala, je z zaprtimi očmi nenevaren.

...komentar [17]

Letos poleti smo se s (izjemnimi) sošolci podali na absolventski izlet v Makedonijo. Pot tja je dolga, ure na vlaku pa nam je popestrila sledeča zgodba, ki nam jo je s primerno resnim in zaupniškim obrazom zaupala ena izmed sošolk.

Zgodba govori o slovenskem dekletu (sošolka je trdila, da dekle pozna), ki je v diskoteki v Amsterdamu spoznalo prikupnega fanta. Plesu je sledilo intenzivno poljubljanje, nakar je fant predlagal, da se podata k njemu. Akoravno se je punci fant zdel simpatičen, pa je povabilo vendarle odklonila.

Punca se vrne domov in čez nekaj časa opazi, da se ji po obrazu pojavljajo izpuščaji. Obišče zdravnika, ki jo napoti k dermatologu. Po opravljenem pregledu punca ne more verjeti svojim ušesom: gre za izjemno redko obliko izpuščajev, ki se pojavijo v stiku z mrličem.

(Tu zgodba terja prvi presenečen vzdih, a ni še konec.)

Punci (ki je morala biti v strašnem šoku) na pamet ni padel nihče drug kot prej omenjeni Nizozemec. Zadeva je bila izjemno resna in po Facebooku so fanta locirali in na njegov dom poslali policijo.

Tam pa niso našli nič manj kot (tu moj spomin popusti) dve ali tri trupla takisto mladih deklet.

(Prišli smo do drugega klimaksa, umirite se in prihranite sapo, kajti zgodba se preveša v zadnji del.)

Slončica se včeraj v Idriji odpravi socializirat (kar pomeni, da je šla ven). Ura je bila že pozna, ko do nje pristopi postaven mladec (ob tem velja omeniti, da a) Slončico pozna že od prej in b) da je bil precej alkoholiziran). Po nekaj uvodnih frazah mu radovednost le ne da miru:

“A je res, da si se ti leto ali dve nazaj za novo leto neki lupčkala z enim fantom?”

...komentar [9]

O pojavu, imenovanem Now what, sem že pisala tukaj, na kratko naj še enkrat povzamem, da gre za film, ki mu lahko sami določate (določamo) nadaljevanje.

Mene stvar, odkrito rečeno, že od začetka fascinira, ko pa sem si ogledala prvo v nizu epizod, pa sem ostala čisto brez besed. Izvolite, poglejte tole:

Ja. Pač skoči s 3. štuka. Piece of cake.

...komentar [10]

Pod mojimi nogami je škripal sneg in prav nič me ni zeblo, ker sem bila toplotoplo oblečena, moji ušeski je grela trapasta kapa (v kateri sem videti kot kapasta trapa), po preostalih delih telesa pa so krožili tudi promili Jegra, ko sem natuhtala formulo, po kateri lahko izračunaš, koliko let mora šteti nekdo, da ga boš dojemal kot starega človeka.

Priznam, da formula ni povsem natančna in da bi jo veljalo aplicirati z rezervo glede na posameznika, vedarle pa odseva precej splošno sliko.

Ker je formula tudi izjemno preprosta, menim, da jo je gotovo natuhtal že kdo pred mano, zato si ne bom lastila kakih pravic glede poimenovanja. Lahko pa mojo modrost mirno ponesete med svoje bližnje. Naj bo to moje božično darilo.

Ozrite se torej nazaj in pomislite, kdo se vam je zdel star v, denimo, osnovni šoli. Pa v srednji. Pa kasneje. Starostna meja se gotovo viša, ne?

Moj natuht je sledeč:
Da se ti bo oseba zdela stara, mora šteti dvakrat toliko let, kot jih imaš sam.

...komentar [4]

Včeraj sem se z jezikom dotaknila nosu. Pa ni bil moj.

...komentar [2]

Kako je ime Rozonicki?

Ampak sem fejst švicnila za tole majico. Izdelana je bila šablona, precizno in natančno (da, to sta sopomenki in ne, niti malo me ne briga!) izrezana, nato pa aplicirana na joške majico s pomočjo čopiča.

...komentar [2]

Pravkar sem idiom “počiti od smeha” doživela na povsem praktičen način.

Apparently blondes do have more fun.

...komentar [6]