So definitivno eden tistih bendov, ki je še boljši v živo kot na posnetkih.

YouTube slika preogleda
(Posnetek iz leta 1998)

Srce me je bolelo, ker so dvakratne platinovce v petek zvečer zbasali v skromno Menzo pri koritu, kjer je fantom crkovalo vse, razen energije. Baje so se pred koncertom šli uglasit – v avto. Nato pa švist v nabito (v obeh pomenih besede) dvorano (v skrajno metaforičnem pomenu besede) in odigrat koncert, ob katerem so usta kar sama lezla v nasmeh, nožice pa so veselo poplesovale v ritmih swinga in malo trše različice nekje v sredini, nad katero sicer nisem bila pretirano navdušena, a sem svojo pozornost preusmerila na klaviaturista, ob katerem moja obrazna mimika (ki baje ni nemajhna) popolnoma zbledi. Nepopisljiv je. Ne nujno v najboljšem smislu – menda bi se ga v samotni ulici pošteno prestrašila – a na odru je bil videti … hm … predvsem ga nisi mogel nehat gledat.

V glavnem, vse preglavice s snegom in mrazom so bile vredne potrpljenja. Zasedbi se pač pozna, da igra skupaj že skoro dvajset let.

  • Share/Bookmark

...komentar [7]


Ali pa ti je po kakem čudnem naključju ime Jean-Pascal?

Potem je tale komadič prav zate!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

...komentar [6]


Na oddelku za prevajalstvo je minuli mesec začel izhajati časopis Kreolko. Z bartom sva bila mnenja, da je preveč resno zastavljen in (za spremembo) sva se odločila, da nekaj ukreneva. V novi številki bova torej štartala z rubriko, ki sva jo poimenovala “Ask Linguini”. Kot ste pravilno ugotovili, bo šlo za rubriko v stilu tete Justi, v njej pa bova na (upava) humoren način predstavila razne prevajalske zagate. Zadevo boste imeli priložnost prebrati tudi tukaj. Še več, premierno predstavljam prvi problem 2 tedna pred izidom Kreolka!

Drum roll …

Dear Linguini,

My problem is very unusual and so far I haven’t told a soul. I have no one to turn to so please help. Here goes: translating gives me gas. It all started this year when I entered the faculty. The first time we were given homework, I was very excited but the moment I sat down and opened the dictionary, I felt a powerful movement deep down inside. I thought nothing of it but as my translation progressed, I felt as though I could contain it no longer. I had to let go. I tell you, dear Linguini, we had to air the room for a week. And every time I sit down to do a translation, the same thing happens. I am reduced to working on the toilet. My roommates want me out and I am petrified of the final exams. Your desperate Art F.

Dear F. Art,

What you described is a typical case of transflatulence, a disease originating in Romania but not uncommon among professional translators and teaching staff at your department. It has been scientifically proven that increased activity in the interlanguage parts of your brain sends out signals to the so-called fart neurons (neurologists call them “stinky buggers”). It is also a little known fact that St Jerome did not move to a cave in the Holy Land because of his desire to study in isolation but because the plague of 374 AD was actually his doing. A small people in the West Indies also have a proverb that loosely translates as:

Translating is the forbidden fruit,
The more you do it, the more you toot.

My advice? Let ‘em rip in front of as many professors as possible. And if you’re as good as you say you are, the European Commission is sure to sniff you out eventually.

  • Share/Bookmark

...komentar [5]


… lunica že sveti,
v postelji vas tople sanje čakajo.

Morda pa se spominjate še originalne (vedno sem mislila, da je češka, pa se je izkazalo, da je poljska) verzije pesmice.

Za malo nostalgije in za lahko noč torej:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

...komentar [3]


Sinoči mi je šuši predstavila pesem, ki bo odslej nekakšen theme song tegale bloga. Šlo naj bi za pesem enega plodovitejših slovenskih skladateljev, Janeza Bitenca, slišala je (razen v šušijini izvedbi, ki je bila, moram poudarit, glede na okoliščine, izjemna) sicer še nisem, besedilce pa gre takole:

Kadar sem priden, sem slonček Jakonček,
kadar nagajam, sem slon Jakon,
a to vam povem
vsem skupaj na glas,
da lepšega slončka ni,
kakor sem jaz!

happy-elephant-01.jpg

Vir: www.treehugger.com

  • Share/Bookmark

...komentar [9]


Še vedno eden najboljših albumov, kar sem jih imela priložnost slišati. In No Doubt se vračajo. Thank god for small favours.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

...komentar [2]


Saj veste. Album s sličicami, potem pa mulc žre tone čokolade, da bi ga izpolnil. Guess what? S sestro sva očitno pojedli dovolj čokolad (pa tudi trgovina s sličicami je bila izdatna, če me spomin ne vara), da nama je uspelo. Okej, mogoče ne čisto. Tehnično nama še vedno manjka osel, ampak pri Krašu so na tržišče poslali prenovljeno podobo albuma in čokoladic, pa so se odločili, da bodo lastnikom starih albumov na zahtevo poslali novega, paket dobrot pa prejmeš tudi, če zadeva ni povsem izpolnjena. Podrobnosti ne vem, z logistiko se je ukvarjala že prej omenjena (in tudi edina) sestra. Kakorkoli že. Poslan je bil skoraj izpolnjen list (ampak osel me pa jezi …) in čez čas (ko je upanje le še tlelo) je prispel paket.

Oči so zažarele, roke so bile od razburjenja rahlo vlažne, srce pa je začelo hitreje biti. Paket je bil nezanemarljive velikosti. Lep na pogled. Kartonast.

Vsebina?

Hvala, Kraš. Tudi, če nimam osla.

  • Share/Bookmark

...komentar [6]


Znova sem podlegla. Moj duh je tako šibak.

Tarča moje naklonjenosti je tokrat sedemletni bonsaj iz družine fikusov, ki sem ga koj poimenovala Bonči. Ker pa je bonsaj pač orientalska zadeva (izvira s Kitajske, potem pa so ga z največjim veseljem posvojili Japonci), pa je njegovo uradno ime Bon-Chi.

Vir za navdušenost gre iskati – verjeli ali ne – v šoli. Na faksu, če želite, zame pa bo šola vedno šola. In ja, še vedno rečem, da grem k pouku. Da se vrnem k temi. Pri francoščini smo prevajali besedilce (OK, who am I fooling, presneto dolgo besedilo smo prevajali) na temo bonsajev – kratka zgodovina (ja, od tu vem, od kod izvirajo, pa kaj?), klasifikacija in nega. In filozofija mi je bila dejansko všeč.

No, ne bodi mona, danes sem se že znašla v Obiju (mimogrede, OBOŽUJEM reklamo za Obi), kjer mi je prijazna prodajalka (no, tu je kolokacija, ki je zadnje čase ne izrečemo pogosto1 razložila osnove gojenja in nege, potem pa sva skupaj izbrali najlepšega.

Sedaj moram še pobrskat za literaturo, pa sem na konju. Če pa je tu kak entuzijast, naj me kar kontaktira.

Še obvezna fotka (narejena na brzino v pojemajoči svetlobi in od spodaj navzgor, zato je šalca ogromna …):

Bon-Chi

Bon-Chi

  1. bogve, kakšna frekvenca je v Fidiplus? []
  • Share/Bookmark

...komentar [24]


Slončica je človek fiksacij. Ponavadi gre za efemerne zadeve in v večini primerov je dobro, da je tako (če za primer vzamem mojo nedavno obsedenost s Kviki presticami). Všeč so mi kratki intervali intenzivnega ukvarjanja s čim. Ne pravim, da nisem sposobna vzdrževati dolgih razmerij, so pa najbrž redka, pa še ta imajo spreminjajočo se naravo. Eno izmed takih je razmerje z glasbo, točneje, pozavno. To me privlači, ker se ne ponavlja. Glede tega je Stephen King v eni izmed svojih kratkih zgodb zadel žebljico na glavico v črno – pekel je doživljanje nečesa vedno znova, torej konstantno ponavljanje.

Kar se tiče mojih krajših eskapad, pa je zanimivo, da je ponavljanje skorajda obvezno (tu mi spomin uide na tisoče prestic). Zadevo bi bilo vsekakor zanimivo preučiti.

Kakorkoli že, trenutno je ena izmed kakih petih must-have-daily-dose stvari tudi sledeča pesem:

YouTube slika preogleda

Camille – Quand je marche

  • Share/Bookmark

...komentar [11]


Oziroma bi prav lahko živela.

Ne vem, zakaj (dobro, če smo čisto pošteni, se mi malo sanja, a se mi zdaj v to res ne da spuščati. Naj zadošča, da rečem “nebesno znamenje”, pa mirna Bosna (hehe, kakšen pregovor/idiom je pa tole?!).)1, ampak (priznaj, da si se tule že malce izgubil, dragi bralec, in si moral stavek prebrati od začetka, pri tem pa izpustiti vse tiste oklepaje, v katerih tako ali tako ne povem nič pametnega. In pravkar bereš še enega … Hm, na tvojem mestu bi odslej vse oklepaje mirno izpustila.) Slončici (ojoj, tu sem morala pa že sama na začetek in ponovno prebrala stavek brez teh butastih oklepajev. Sreča, da si prej upošteval moj nasvet, dragi bralec, drugače bi se zdaj spet znašel na začetku. Kako frustrirajoče!) izjemno dobro denejo pohvale. In pri tem ne mislim takih splošnih pohval, ampak tiste, ki se tičejo čisto in samo mene. Da, da, rade volje priznam, sem Slončica in sem egocentrik.

Današnji dan je bil v tem smislu zelo radodajen. Treba pa je omeniti, da je Slončica tudi izjemno skromen človek (izbriši z obraza ta posmehljivi nasmešek, ki se ti je narisal ob pravkar prebranem! Aja … pozabila sem, da sem ti naročila, naj ne bereš oklepajev. Torej je tale opomba pravzaprav odveč. Hm … Škoda, ker ne znam pobrisati besedila, potem bi vse tole lahko odstranila. Bom morala drugič bolje premislit.), zato na tem mestu ne bo naštevala, od česa je živela danes. On the second thought … Ne, ne. Bom zadržala zase in polna notranjega miru z vsevednim pogledom le širila spokojnost.

  1. Ooo, 5 ločil na kupu, mislim, da je to moj rekord! []
  • Share/Bookmark

...komentar [7]