Prebudil me je hrušč iz zgornjega nadstropja. Kladivanje, vrtanje, pa žaganje in podobna še kako slišna opravila so se razlegala po celem bloku. Izkazalo se je, da sosedje menjujejo vhodna vrata. Nisem si bila mislila, da je za to navidez preprosto opravilo potrebno toliko časa. Mogoče pa so šli fantje vmes še na malico. In pustili orodje za vsak slučaj kar vključeno.

Kakorkoli že, zavedam se, da je pač tako, če živiš v bloku.

Višek vrhunca pa je bil pogled na tik pred našim balkonom parkirano dostavno vozilo – rezidiramo v pritličju, torej bi se bilo moč z voznikom gledati iz oči v oči na razdalji slabega metra.

Ali tudi tebe, dragi bralec, kaj zbode?

  • Share/Bookmark

...komentar [10]


Tu bi rada omenila, da izjemno spodbujam šolsko udejstvovanje. Zakaj? Ker ob približno enako motenih sošolcih nastanejo monumentalne ideje.

Nedavno smo med poukom zasnovali pornič.

Naslov: Die hard.
Starring Bruce Willie
Alongside with Meryl Strip, Johnny Deep, Marilyn Moan-Ho, Drew Begformore and Tom Spanks.

  • Share/Bookmark

...komentar [5]


S cimrami nas je ta teden doletelo bejbisitanje. Našemu gospodinjstvu se je za dve hrupa polni noči pridružila Fani. Ki je hrčica. Tako na oko bi rekla, da je kakih 5x večja od naše Jožice1 in premo sorazmerno tudi glasna. Zategadelj je svoje noči preživljala na stranišču, ki je preizkušeno najbolj zvočno izoliran prostor v stanovanju.

Moram pa priznati, da so ji zaradi velikosti omogočene tudi nekatere spretnosti, ki jih uboga mala Joža ne zmore; med drugim nam je predstavila tudi nekaj plesnih korakov.

  1. punca je sicer nekoliko le zrastla od nastanka dotične fotografije []
  • Share/Bookmark

...komentar [3]


Strokovna javnost v obliki bivše sošolke me je bila prijavila na nekakšen razpis. Baje se potegujem za nagrado bloga, ki najbolj spodbuja neformalno učenje.

K sami zadevi pristopam rahlo skeptično. Spodbujam namreč vsakovrstno učenje. Razen memoriranja skrajno nekoristnih podatkov, ki ga ima naš šolski sistem tako v čislih. Drugače pa mi je tudi v šoli prav lepo. Deca, le redno zahajajte vanjo!

Če boš, dragi bralec, ravno pri volji, pa poklikaj semle.

  • Share/Bookmark

...komentar [1]


Najprej moram povedat, da ima Naty res jajca. Reva nevedna se je namreč prepustila mojim neizkušenim rokam in dovolila, nay!, zahtevala je od mene, da ji prebodem uhelj.

Ker nisem znana po tem, da zavračam gospodinjska in druga domača dela, sem seveda navdušeno sprejela ponujeno mi priložnost in se podala na vsevedno Youtubo, da bi se poučila o DIY piercingu.

Zadeva je izgledala mačji kašelj; na posnetkih so se je lotevala tudi največja tesla, kar mi je vlilo zaupanja vase.

In tako sva se po krajšem ogrevanju (pravzaprav ohlajanju) z Naty polotili zadane naloge.

Lokacija: chez moi.
Čas: nedelja, 22. 3. 2009, 10:30
Vlažnost v zraku: nespremenjena – solz ni bilo.
Oprema:

Potem pa je šlo zares.
Uhelj je bilo treba ohladiti na servirno temperaturo. Check.
Brez odlašanja za uhelj namestiti pomarančo (ja, pomaranča je imela uporabno, ne le dekorativno vrednost), ki je stabilizirala uhelj in omogočila lažjo penetracijo. Check.
Iz ovojčka vzeti injekcijsko iglo. Check.
Brez nadaljnjega odlašanja prijeti iglo in jo zabosti v pomarančo. Pri čemer je napoto delal uhelj in nastalo je tole:

Nič lažjega. Potem so nastopila zaključna dela. Ki pa so se troho zapletla. Ko sem iglo enkrat potegnila ven, luknje več ni bilo moč najti. Sledilo je nekaj mučnih minut drezanja (ki po Natyjinem zatrjevanju ni bilo boleče, le zoprno), ki so se končale z Naty, ležečo na kavču. Pa smo rešili tudi to zagato, preprosto še enkrat posegli po igli in uhan, ki je tičal nekje na polovici mečice, osvobodili tako, da smo uhelj prebodli še z duge strani.

Naj ti, dragi bralec, prihranim pogled na prelite litre krvi, ki sicer ne bi napolnila jezera, bi pa, domnevam, povzročila vsaj nelagodje, če ne omedlevice. Pokažem naj ti le prvo kapljico, ki je kanila na mizo (via moj prst) in ustvarila zanimivo tihožitje (ki se precej približa srhljivemu opusu Günterja Brusa).

Še enkrat je treba poudarit, da se je Naty držala izvrstno. Ko sem prvič omedlela, mi je primazala klofuto, pri drugi nezavesti je bilo potrebno umetno dihanje. Nudila mi je tudi šilce izvrstnega, 94 % alkohola, po zaužitju katerega so zadeve stekle kot po maslu. Se mi zdi.

Še končni rezultat:

Po novem torej opravljam tudi to storitveno dejavnost. Interesenti, ne oklevajte.

  • Share/Bookmark

...komentar [19]


Danes sva z Rozoničko potuhtali, da samomorilskim bombnim napadalcem na grobu ne more pisat “Rest In Peace”. Mnogo pravilneje bi bilo “Rest In Pieces”.

  • Share/Bookmark

...komentar [3]


To, da Slončica ni športnica, smo do sedaj menda že ugotovili. V naslednji zgodbi bomo, dragi otroci, spoznali še, da je Slončica tudi izjemno hitre pameti.

Začnimo za spremembo z zadnje strani.

Ko sem se prebudila, čevljev ni bilo nikjer.1 Malo sem pobrskala naokoli, v pomanjkanju časa pa se niti nisem lotevala obsežne iskalne akcije. Sicer nimam v navadi, da bi čevlje puščala kje drugje kot na hodniku, ampak v naglici včerajšnjega prihoda bi se lahko zgodilo marsikaj.

Ko čevljev še vedno ni bilo na svojem običajnem mestu, ko sem prejle prispela domov, pa sem se začela spraševati, kaj se je včeraj dejansko dogajalo z njimi. In natuhtala, da sem jih ob pobiranju vse možne prtljage iz avta (treba je omeniti, da sem šla direktno s koncerta in je bilo posledično šare še nekoliko več kot ponavadi) za hip odložila. NA SMETNJAK. Ob tem sem nedvomno mislila, da se mi potem ne bo potrebno sklanjati, pa še na očeh jih bom imela. Pha! NA SMETNJAK! Seveda sem jih nato mirno odmislila do nedavnega. In potem sem bila še tolikanj optimistična, da sem šla gledat, če bi ne bili slučajno še vedno tam. NA SMETNJAKU.

Odveč je povedati, da gre za čevlje, ki so bili zadnja 3 (?) leta največ v uporabi. Pogrešala jih bom. In da mi ne bi kdo komentiral, da bom sedaj imela vsaj izgovor, da kupim nove. Nočem novih. Hočem te. Ki sedaj niso več na smetnjaku, ampak najbrž v njem.

  1. Wow, to si moram zapomnit, bil bi krasen uvodni stavek v kratko zgodbo. []
  • Share/Bookmark

...komentar [13]


Kot ste lahko prebrali tukaj, se je bila Slončica prejšnji teden počutila zelo radodarno. Danes je ponedeljek in čas je, da svojo obljubo izpolni. Kdo je torej tisti srečnež, ki si je s svojim komentarjem prislužil megasuperkrasnoinsplohdebest darilce?

Ana - ker je pač komentirala prva.

bart - ker ponavadi komentira prvi. In ker imam creepy občutek, da moj blog pozna bolje od mene.

Ruth* – ker je očitno vsaj v nečem moj soulmate. Ventrilokvist rules.

Mojca - ker se je le opogumila in se oglasila.

tadeja - ker se je skromno vzdržala očitnega komentarja.

Naty - ker je povedala po pravici. Presneta šema.

Hekate - ker ne morem nikomur drugemu podturit blokca s šravfi. ;)

šuši - ker je izpostavila čudovit pesniški dosežek, nastal v koprodukciji.

Ahem. To je to, sedaj moram pa očitno na delo. Edino, kar dragim nagrajencem še sporočam, je: Potrpežljivost je mati doma narejenih blokcev. Ali nekaj takega.

  • Share/Bookmark

...komentar [5]


Osel gre samo enkrat na led, pravijo, Šuši pa pravi, da se uči drsat. Mislim, da sem si z današnjim dnem tudi sama zaslužila brezplačen tečaj.

Če bom še kdaj šla igrat košarko, naj mi nekdo prosim primaže klofuto.

V glavnem. Koleno se mi je od prejšnje nezgode ravno nekoliko spravilo k sebi (včeraj sem se celo podala na trening). Vse lepo in prav. Ker je danes tako lep dan, pa me je prijelo, da bi se odpravila na sonce in se v miru igrala s poji. Do tu še vse OK.

Prišetam na košarkarsko igrišče za blokom (the plot thickens) in lepo počasi začnem vrteti doma narejene poje. Na drugo polovico igrišča prišeta mlad fant (pri rosnih osemnajstih, kot sem izvedela kasneje). Pozdravim. Čez 5 minut je že pri meni: “Znaš igranje košarka?” Fant je tujec, turški študent ekonomije, ki se z mano po dveh mesecih bivanja v Sloveniji sporazumeva v slovenščini. Pa sem si rekla, menda ne bo škodilo, če takole po upokojensko trikrat vržem na koš, medtem pa se spoprijateljim z Jusufom. No, več kot trikrat res nisem utegnila vreči žoge, kajti ubogo koleno je pod mojo težo zopet popustilo. Tokrat sem natanko slišala, kakšen zvok je pri tem napravilo. Verjemite mi, tega ne želite slišat.

Zgrmim po tleh, pri tem pa Jusufa v tridesetih sekundah poučim o tisti plati jezika, ki je na tečaju ne bo nikoli slišal. Med huronskim dretjem (nisem se zadrževala, vso bolečino sem transformirala v avdio obliko in jo poslala svetu) sem mu celo uspela razložiti, da je kurac grda beseda. Ubogi revež ni vedel, kam bi sam s sabo. Ko sem prišla toliko do sape, da sem se spravila v sedeč položaj, je boječe počepnil k meni in me pobaral, če mar lahko kako pomaga. Ko sem si zavihala hlačnico (hvala bogu sem si včeraj vzela čas za depilacijo), da bi si ogledala nastalo škodo, je to razumel kot povabilo k masaži. Kolena, seveda. Pa sem mu pustila veselje, škodit ne more.

Nato sem počasi in previdno vstala (Jusuf mi je galantno podal roko, na katero sem se oprla tudi pri prvih korakih), ne vedoč ali se bom zmogla dalje smejat svoji nerodnosti ali bom vsak čas bruhnila v jok. S stisnjenimi zobmi sem zadržala solze, nato pa se od fanta prijazno poslovila (ker ni bil čisto nič kriv) in odšepala domov.

Vem, da ni veliko, a tolažim se, da tako vsaj spoznavam meje lastne neumnosti.

  • Share/Bookmark

...komentar [12]


Danes se je bil menda rodil Douglas Adams, kot me je prijazno opomnila draga mi sodelavka. Počastimo ga z nekaj citatki (pa ne bom prevajala, ker sem pri pouku in nimam časa!):

Evo, najprej eden za prevajalce: I love deadlines. I like the whooshing sound they make as they fly by.

Ta mi je všeč, ker me spomni na nekaj posameznikov: You live and learn. At any rate, you live.

Ta mi je pa všeč, ker je so me (in ni treba 2x razlagat, da je tole prijavil Zaphod): If there’s anything more important than my ego around, I want it caught and shot now.

Uf. Štoparca moram definitivno zopet prebrat.

  • Share/Bookmark

...komentar [3]