In my head

Ne znam sloveniti, pa si želim, da bi mogla. “Rupture“; izmed besed, ki mi pridejo na pamet – zlom, prelom, razbitje, … – mi je še najbližja razdvojitev.

Prebiram namreč nedavno stvaritev Brine Svit – Petit éloge de la rupture. Več razdrobljenih tem se povezuje v drobni knjižici, ki natrese polno idej, ob katerih se nasmehneš in pokimaš. Seveda, kajti “… c’est ça, la lecture, on vérifie ce qu’on sait déjà ou, mieux encore: ce qu’on ne savait pas qu’on savait…”¹

Mojim nestanovitnim možganom je takšen dislociran slog všeč. Malo se pomudimo tule, malo tam. V vsem iščemo skupno točko: rupture.

Knjige imajo nenavadno lastnost – pot ti prečkajo v trenutku, ko si nanje pripravljen. Saj vem, vzporednice lahko potegneš s čimerkoli ob kateremkoli danem trenutku, ampak prva misel je privlačnejša.

Prav tako, kot je privlačna razdvojitev, kot je privlačno neznano in kot je privlačna “praznina pod mojimi nogami”.

1. branje je prav to – potrdimo to, kar že vemo, ali, še bolje: to, za kar nismo vedeli, da vemo [↩]

...komentar [6]

Petega januarja letošnje leto sem po pošti prejela položnico za 5 €, zraven pa je bil priložen listek s temle besedilcem:

V prilogi vam pošiljamo položnico za storitev “pošiljane¹ SMS-ov”, za katero ste se odločili ob vpisu. Preko SMS-ov vam bomo pošiljali obvestila, kot so ocene izpitov, prestavitev predavanj, izpitnih rokov in podobno.

Krasno! Odslej ne bom nikoli več panično posedala pred računalnikom in klikala na gumb “osveži”, nikoli več zastonj hodila na faks in čakala pred zaprtimi vrati predavalnice.

Tega mi ne bo prinesla nova storitev.

Ampak dejstvo, da sem se vpisala pred PETIMI LETI in sem ABSOLVENTKA.

1. ja, manjka en “j”, ne morem verjet [↩]

...komentar [14]

In to skupinski.

Rabim le še nekaj samomorilsko inkliniranih pozavnistov. Ali pozavnistk. Ali nekoga, ki bi se pretvarjal, da je pozavnist. Ali pozavnistka.

Prijave?

...komentar [2]

Vdihnila sem sneg. Izbočila sem trebuh, razširila pljuča in vdihnila sneg.

Sneg je sestavljen iz vode in bele barve. Zaradi vode me ni skrbelo. V mojem telesu se počuti domače. Bele barve pa nisem vajena. Mi je bela sploh všeč?

Zadržala sem sapo. Minilo je nekaj sekund. Zaprla sem oči in bela je postala črna.

Sneg, sem spoznala, je z zaprtimi očmi nenevaren.

...komentar [17]