Veliko slovenske glasbe mi je všeč.
Precej nje toleriram, saj cenim vsaj trud, če že ne kvalitete. Proces ustvarjanja glasbe poznam in vem, da ni enostaven.

Vseeno pa nikakor ne podpiram proizvedenih izdelkov, ki si nadenejo nalepko “pop komad”, zgolj iz razloga, ker je tako skladbo težko ustvariti. Daleč od tega.

Prejle se peljem domov in po radiu (da, ura je že bila dovolj pozna, da so radiji vrteli slovensko glasbo) slišim pretresljivo klavrn kos hrupa, ki bi rad bil glasba. Besedilo, ki ga je bilo nemalo, se je z napredovanjem po časovni premici progresivno slabšalo; zvočna kulisa je na lestvici od ena do vulkan mogoče prešla mejo enoceličarja, nisem pa prepričana.

Vokala – bil je ženski – nisem identificirala, kar je seveda vodilo v spletno iskanje ob prihodu domov. Edini zadetek, ki mi ga je ob navedenem nepozabnem kosu besedila podal stric Google, je bil precej znan blog. In glej ga zlomka, osebku je bil opisan izdelek (še več, celotna plošča, katere sestavni del je bil!) všeč. Celo zelo všeč.

Kot je rekel cimer: sto ljudi, sto čudi. Sem pa mislila, da je slaba glasba vseeno vedno slaba glasba.

  • Share/Bookmark

...komentar

 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !