Odkrila sem, kateremu tipu mučenja bi najhitreje podlegla. Zvočnemu1.

Pod oknom moje sobe (Pravnoformalno soba dejansko seveda ni moja. V njej so mi starši namenili bivalno-spalne kapacitete.) kopljejo jamo za temelje nove hiše. Bager, ki to delo marljivo in neutrudno opravlja (Teoretično in praktično je bager zgolj orodje, dejansko delo opravlja meni neznana oseba, sedeča v bagra kabini), s svojimi mogočnimi zobmi ne odkopava le zemlje ampak izjemno uspešno lušči tudi plasti mojega potrpljenja (ki je od nedavnih dogodkov že tako ali tako precej oluščeno, to ubogo dojemanje stvarnosti s precej bolimekurčevskim odnosom).

Ker nisem ta, ki bi nad usodo sveta le tožil, sem jadrno (po 24-ih urah) našla rešitev. V ušesi sem si natlačila dve rešiteljici v obliki ušesnih čepkov, po osebnem mnenju zadnjih desetih minut človekov največji izum takoj za paronomazijo.

In stvarnost je postala prečudovit svet tišine, ki jo pospremijo le fizični zvoki, ki nastanejo na notranji strani bobenčka.

Vizuelno sem celotno zadevo že blokirala; rolete prepuščajo še ravno toliko svetlobe, da ustvarja prijeten mrak.

Snujem še načrt za zapleten sistem suspenzije, ki ga bom namestila pod posteljo in posebno zoprno omaro, da ublaži vibracije, ki jih povzroča grd stvor pod oknom (pri čemer je označen zopet bager in ne neznana mi oseba, ki ga upravlja).

  1. naj nadaljujem? Kaj, če to bere kdo, ki bi ga mučenje moje osebe utegnilo zanimati? []
  • Share/Bookmark

...komentar [2]

 

2 komentarjev





  1. 1tujec 1tujec pravi:

    He he, ne morem verjet, da te je to tako iztirilo.

    O ubogem dojemanju stvarnosti pa raje ne bi …

  2. Slončica Slončica pravi:

    @1tujec: The straw that broke the camel’s back, morebiti?

    Jaz bi pa tudi o tem. :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !