OK, naslov je spodletel poskus besedne igre na “sitcom”, ampak je pa bolje kot druga verzija – “slitcom”.

Akcija, ki se je odvila ta večer, je namreč v vseh podrobnostih spominjala na ameriško humoristično nanizanko.

Vse skupaj se je začelo, ko smo mirno pili kavo v neposredni bližini mestne vpadnice (pri čemer je pomen besede vezan na Idrijo, torej gre za malo bolje asfaltirano cesto). Čudovit razgled na kolono pleha je stalno prekinjal srednje velik črn pes, ki je mirno prečkoval (pravkar sem tvorila nedovršni glagol iz dovršne oblike glagola prečkati, ker ni prečkal samo enkrat, ampak je, kot rečeno, prečkoval, torej je prečkanje ponovil večkrat) omenjeno vpadnico.

Okrog vratu je imel verigo, na koncu verige pa ni imel človeka. Ergo, pes se je bil izgubil. In če bi se še nekaj časa potikal tam okrog, bi ga nekdo slej, verjetneje pa prej, zgazil.

Kako postopati? Ura je bila prepozna, da bi obvestili lokalno radijsko postajo.

V tem trenutku naj nekdo sede za klavir in ubere poskočen ragtime, občinstvo v studiu pa naj se pripravi na smejalne iztočnice.

Psa je bilo treba ujeti. In če se je prej zaupljivo slinil okrog bližnjih in daljnih nog in avtomobilskih koles (v gibanju), se je v gverilce spremenjenim osebkom sedaj prijazno smehljal z varnostne razdalje (ki se je večala premo sorazmerno s hitrostjo dotičnega osebka). Pa smo ga vendarle navrvili. In rečeno je bilo, da ga odpeljemo do veterinarske postaje, kjer ga skupaj z obvestilcem pustimo do jutri zjutraj.

Pes je imel okrog vratu verigo, na verigo je imel pritrjeno vrv, na koncu vrvi pa mene. Pa sva šla.

Veterinarska postaja se nahaja 50 m stran od policijske postaje in sreča je hotela, da sem mimo šla ravno v trenutku, ko je bila zunaj zbrana majhna skupinica ljudi in policistov.

Policist No.1: “O, a si dobila fotke?” (Policista ne poznam.)
Slončica: “Uh … kakšne fotke?”
Izkaže se, da je policist fotografiral na našem zadnjem špilu.
Slončica: “A … ne.”
Policist: “Dej mi mejl, ti bom poslal eno, na kateri si, je ful ratala.”
Slončica mu pove mejl, kaj je pa, reva, hotela drugega.
V tem času se Policist No.2 igra s psom (ki je na sprehodu dotlej že dobil začasno ime: Albert, oz. Berti).
Preostali del skupine komentira: “A, tvoj je, smo mislili, da se je izgubil, ker je prej skakal okrog neprivezan.”
Slončica: “Hehe … Albert, sedi!” (Pes je dejansko odziven.)

Pika na i bi bila samo še ta, da bi se mi po kakem naključju po tleh raztreščila vsebina torbice. Nič ne bom rekla.

Stvar je torej sledeča: Pes, zapuščen, čaka na veterinarja, policisti pa imajo moje podatke.

Jutri odhajam na dopust. Upam, da ne bodo izdali mednarodne tiralice.

  • Share/Bookmark

...komentar [8]


Tokrat dva hkrati. O blondinkah in o ženskah za volanom.

Ampak nisem bila sama kriva, res ne. Če avto crkne, crkne.

Smola pač, če se to zgodi ravno sredi parkirnega prostora pred nakupovalnim centrom. In če rečem sredi, mislim sredi. To ne pomeni, da je bil znotraj črt, ki označujejo parkirno mesto, ampak v sami sredini med obema vrstama, le sprednji del je hrepeneče molel rahlo v desno.

Flegmatično sem se naslonila nanj in čakala pomoč, medtem pa bila deležna nemajhnega števila očitajočih pogledov. Priznam, tudi sama bi si ob takem prizoru mislila svoje.

NB: Edina oseba, ki je prišla poizvedet, če je kaj narobe in ali bo treba porinit, je bila ženska. Znal pa bi to biti zgolj slučaj, ker sem revo namreč s svojim manevriranjem delno zaparkirala.

  • Share/Bookmark

...komentar [8]


Kar malce nelagodno mi je pri duši, ampak popolnoma se strinjam z Manco Košir:

“Če bi znala, česar ne znam, če bi znala pisati romane, bi hotela napisati takega, kot je Muriel Barbery Eleganca ježa.

Dodajam:

Če bi mogla, česar ne morem, če bi mogla prevajati romane, bi hotela prevajati tako, kot je prevedena (predvsem) druga polovica (Metka Zorec? Varja Balžalorsky?) omenjenega romana.

  • Share/Bookmark

...komentar [8]