Stala sem na semaforju. No, sedela. V avtu. Proti prehodu za pešce je hitela peška. Pešakinja, če gre verjeti (in seveda ne gre) SSKJ-ju. Peška je menda redko uporabljena knjižna inačica. Nekdo me je bil prav pred kratkim povpraševal o tem. Seveda sem pozabila, kdo je to bil. Upam, da bere. Nepomembno.

Nekaj na pešakinji mi je padlo v oči. Gledala sem jo dobrih nekaj sekund, preden sem ugotovila, kaj.

Njen tempo hoje se je do potankosti ujemal z glasbo, ki se je trenutno predvajala v avtu.

Vse dokler ni pohitela, da bi še ujela zeleno luč na semaforju, s čimer je koj izgubila vso mojo pozornost.

  • Share/Bookmark

...komentar [7]


Včeraj sem si v kinu ogledala dobri dve uri trajajoč film, ki je eden najbolje psihološko zastavljenih dogodkov za množično javnost, kar jih poznam.

Avtorji so zasnovali zapleteno zgodbo, ki ji, priznajmo si, povprečen gledalec le s težavo, če sploh, sledi, a na primernih mestih nanjo zaradi močnih avdiovizualnih stimulatorjev reagira skupaj z ostalimi v dvorani, pri čemer se pretirano odziva na nekaj odlično tempiranih šal. Neštetokrat poudarjen element spremlja celoten potek filma, ki se, seveda, z njim zaključi. Konec zgodbe je tako jasen prav vsakomur, je pa namenoma dvoumen, zaradi česar gledalec dobi dvojno lažno potrditev: da je razumel celotno zgodbo in da je dojel bistvo oz. idejo filma.

In tako so srečni, če ostanemo v duhu filma, prav vsi nivoji gledalstva.

  • Share/Bookmark

...komentar [5]