Danes se je dogodil tretji odhod v center Nantesa v treh tednih. Za več preprosto nimam časa ali pa sem preveč utrujena. Dejstvo, da je najbližja postaja tramvaja oddaljena dobrih 20 minut, ne vpliva pozitivno na odločitev, ali naj se kam odpravim ali ne, praktično pa smo preverili tudi že, da iz mesta rabiš dve uri peš hoje. Hitre. Ponoči. Navkreber. Don’t ask, don’t tell.

Ta konec tedna pa je mesto vrvelo od vznemirjenja nad tradicionalnim dogodkom, ko se po ulicah sprehodi kup starega železa na vrveh. Takozvani velikani so ogromne, precej realistične lutke, ki jih manevrira nemalo skorajda koreografsko usklajenih posameznikov, občuduje pa jih na tisoče evforičnih gledalcev. Z 1tujcem sva se povorke udeležila precej skeptična, na koncu pa sva se povzpela na ograjo s svarečim napisom “Danger de mort”, od koder sva imela krasen razgled, in nisva storila napak, da sva bila preje nekolikanj uvelo čakala na soncu.

Na čelu sprevoda sta tudi ogromna kovinska pištola in top, ki streljata konfete in, verjeli ali ne, lističe z verzi. Slutim, da podobna ideja v patriji ne bi padla na plodna tla. Tu so listke razgrabili. Na mojem je bil Prévert:

La dernière heure de l’un
Est la première d’un autre
Le mot de passe du temps
Est un soupir ardent

Tule pa neavtorski posnetek iste zadeve s petka:
YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

...komentar [3]


Število moških, ki sem jih doslej ostrigla na francoskih tleh, se je v tem dopoldnevu povečalo za 200 odstotkov in se povzpelo na 3. Gre za blagovno menjavo; strižem za topel obrok.

  • Share/Bookmark

...komentar [5]


se mi je dogodila nesreča.

S kombijem smo se peljali z dela, ko je nenadoma postalo nadvse zabavno voznika spodbujati k hitrejši vožnji. Ni si dal dvakrat reči in čez kake pol minute je vozilo v ovinku že zaneslo (policisti bi kot vzrok navedli neprilagojeno hitrost) in zapeljali smo v kanal. Tu naj se ustavim in povem, da sem sedela spredaj, skrajno desno, in tako imela krasen pregled nad dogajanjem. Pa tudi krasen pristanek bi se bil mogel dogoditi, ako fijakar kočije obvladal ne bi. K sreči se je pošlo samo z odtrganim desnim ogledalom, kar so povzročile veje dreves, nesramno postavljenih ob robu ceste. Za trenutek pa sem že videla, kako se bomo prevrnili in koliko dela bi imela z izpolnjevanjem tone obrazcev v bolnišnici in na policiji.

In ko smo že pri prevoznih sredstvih; danes sem videla voznika avtobusa z največjim možnim podbradkom. Blazno se mi je zdelo smešno, do kakšne mere se mu je podaljšal obraz, ko je zapeljal čez ležečega policaja.

  • Share/Bookmark

...komentar [4]


Vsem, ki jih zanima, kako se odvija moj staž v Franciji, bom najlaže ustregla tako, da vsake toliko tu nekaj izstisnem iz sebe. Ne obljubljam velike frekvence, zaenkrat pa tole:

Inštalirana sem na periferiji Nantesa, v apartmajskem naselju. Trenutna ekipa šteje 17 ljudi, v torek jih pride še 17, potem pa bodo prihajali še v nekaj etapah in na vrhuncu del bo tu okrog 80 naših (termin zajema prebivalce bivše Juge in po novem menda tudi okrog 10 Romunov). Odliv se bo dogajal v podobnem ritmu, pričakovati pa je, da bomo z deli zaključili nekje v drugem tednu avgusta.

Kaj pravzaprav delamo: remont gorilcev in cevi v kotlu termoelektrarne na višini do 38 metrov. Kot prevajalka seveda ne čepim le v pisarni, ampak skačem tudi po objektu. Precej. V delovni obleki, kakršno lahko vidite na priloženi sliki: delovni čevlji, hlače, jakna, zaščitna očala, čelada in čepki za ušesa. Preostalo bitje na fotografiji je druga zaposlena oseba v oddelku, ki sva ga družno poimenovala prevajalski sektor Himomontaže. Nisem ga bila povprašala, ak smem fotografijo prilepiti semkaj, tako da njegove identitete ne bodem razkrila, se pa lahko javi sam, če to želi.

Več o delu ne bi, ker je naporno, zanimivo pa za zunanjega opazovalca najbrž niti ne.

Predvčerajšnjim sem se prvič sprehodila tudi po središču polmilijonskega mesta (kar je dobro uro peš stran ali 15min s tramvajem, ki je oddaljen 25min). Zvečer je bilo na ulicah približno toliko ljudi, kot jih je pri nas v času največjih počitnic, če kje zastonj igra Siddharta. (Želela sem povedati, da jih je bilo veliko, ne vem, če mi je uspelo.) Doslej je bil kontakt z domorodci vzpostavljen le na elektrarni, kjer nad nami bdi par nadzornih služb, pri njih pa je zaposlenih tudi kar nekaj mladih in simpatičnih pojav.

V tem trenutku sem pisalno precej iztrošena in zaključujem javljanje, z novicami iz domačih logov (v kolikor so, seveda, branja vredne) pa se oglasite kar tu.

  • Share/Bookmark

...komentar [21]