Danes se je dogodil tretji odhod v center Nantesa v treh tednih. Za več preprosto nimam časa ali pa sem preveč utrujena. Dejstvo, da je najbližja postaja tramvaja oddaljena dobrih 20 minut, ne vpliva pozitivno na odločitev, ali naj se kam odpravim ali ne, praktično pa smo preverili tudi že, da iz mesta rabiš dve uri peš hoje. Hitre. Ponoči. Navkreber. Don’t ask, don’t tell.

Ta konec tedna pa je mesto vrvelo od vznemirjenja nad tradicionalnim dogodkom, ko se po ulicah sprehodi kup starega železa na vrveh. Takozvani velikani so ogromne, precej realistične lutke, ki jih manevrira nemalo skorajda koreografsko usklajenih posameznikov, občuduje pa jih na tisoče evforičnih gledalcev. Z 1tujcem sva se povorke udeležila precej skeptična, na koncu pa sva se povzpela na ograjo s svarečim napisom “Danger de mort”, od koder sva imela krasen razgled, in nisva storila napak, da sva bila preje nekolikanj uvelo čakala na soncu.

Na čelu sprevoda sta tudi ogromna kovinska pištola in top, ki streljata konfete in, verjeli ali ne, lističe z verzi. Slutim, da podobna ideja v patriji ne bi padla na plodna tla. Tu so listke razgrabili. Na mojem je bil Prévert:

La dernière heure de l’un
Est la première d’un autre
Le mot de passe du temps
Est un soupir ardent

Tule pa neavtorski posnetek iste zadeve s petka:
YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

...komentar [3]

 

3 komentarjev





  1. Kaja pravi:

    Vsekakor si moraš v Nantesu ogledati le lieu unique, nekdanjo tovarno slavnega malega masliča (le petit beurre). Gros bisou de V*

  2. Slončica Slončica pravi:

    @Kaja: Vsekakor bom poskusila. Vračam bisou de Cordemais.

  3. vojko pravi:

    Fantastique :) .

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !