Možnost imam preživeti 14. julij (za nepodučene: francoski državni praznik in very big deal) na obedu v prijetnem majhnem gradiču v zasebni lasti.

Namesto tega bom v službi.

Neprecenljivo.

  • Share/Bookmark

...komentar [4]


Pa se je zgodilo to, česar sem se pravzaprav najbolj bala ob prihodu na delovno mesto, kjer skrbim za vse plati človeškega življenja. Eden izmed (v tem trenutku več kot sedemdesetih) delavcev je zbolel. In to hudo. Včeraj sem šla z njim na urgenco, kjer se mu je stanje drastično poslabšalo, čez noč sem ga pustila tam, ko pa sem se zjutraj vrnila, so ga bili že premestili v drugo bolnišnico. Tam sem z njim ždela do nedavno, jutri grem nazaj, ker bodo na njem izvedli precej nasilen pregled.

Gospod je Srb in pravi, da nima ne družine ne prijateljev, ki bi jih lahko obvestili. Ne razume francosko, ne ve, kaj z njim počnejo zdravniki in kje je.

Sama razumem francosko, točno vem, kaj firma počne z mano in kje sem se znašla.

Čeprav je možak na mnogo slabšem, nikomur izmed naju ni prijetno.

  • Share/Bookmark

...komentar [7]


Spodbujena s strani tegale izvrstnega intervjuja in inspirirana vsled daleč najbolj prolifičnega e-pogovora v zadnjem času, bi rada rekla sledeče:

Kdaj hudiča bomo odrasli?

V družbi, ki je pravkar ugotovila, da multi-kulti (izraz, ki se mi osebno zdi daleč preveč pogovoren za rabo v tem kontekstu), ki predpostavlja svobodo etničnega izražanja, vendarle ne bo uspel, je protislovno  individualizem čedalje bolj cenjena vrednota, v kolikor ga za to sploh lahko označimo.

Vsak je prepričan v svoj prav, v supremacijo lastnega razmišljanja in delovanja, da mu je samo po sebi umevno, da bodo ostali to sprejeli. Tu sem, takšen sem, ljubi me ali me sovraži. Kritik ne sprejemam, ker sem pripadnik rase najvišje razvitih človeških bitij in mi kot takemu popravki niso potrebni. Odzivam se samo na en gumb: “I like”. Kdo si ti, da bi me sodil?

Zdi se, da družba, ki je pogumno zakoračila v dobo 3D tehnologije, vseeno vztrajno gleda v črno-belo fotografijo. Dihotomijam ne moremo uiti, prostor med njimi, prostor, kjer domujejo sivine, v katerih tako radi ždijo dvomljivci, pa se naglo krči.

Rada bi živela v razdelku “Razno,” ki se lahko na trenutke preimenuje v “Porazno,” pa se zato svet še ne bo podrl. Moj razdelek bi bil topel in kosmat, vanj bi kukali tako z leve kot z desne in v njem bi se spoštovali skladnja in semantika.

  • Share/Bookmark

...komentar [10]


Če pa je iz Slovenije, mu težje rečemo rimar. Stvari pač dela rahlo po svoje. Iz tega razloga si bom odslej prizadevala, da se v literaturi uveljavi poimenovanje “slovenska rima”, ki bi označevala kategorijo, v katero spada čedalje več verzov slovenske poezije.

Kategorijo bi nadalje lahko razdelili v dve podskupini:

a) slovenska rima s spremembo kakovosti samoglasnika:
Nič več ne vem,
od kod sploh sem.
1

b) slovenska rima s spremembo soglasnika (pogostejša):
Nič več ne vem,
zakaj sem len.

Bojim se, da bi se brez širjenja zavesti o pojavu nove kategorije rime znalo zgoditi, da bi bolje podkovana literarna kritika slovenskim poetom odrekla mesto v literarnem kanonu današnjih dni, pri čemer bi citirala cvetko iz domačih glasbenih logov:

Arrivederci, Vanč,
pri meni nimaš šans.

  1. Verz je nastal zgolj iz potrebe po demonstraciji rime, je povsem avtorsko delo, ki pa ne nosi ne sporočila niti se ne želi sklicevati na že obstoječe verze. Takisto velja za naslednji primer. []
  • Share/Bookmark

...komentar [4]


Ne gre mi v glavo, kako moje na slovnične nepravilnosti (podzavestno) skoncentrirano oko tako dolgo ni zaznalo v nebo vpijoče nedoslednosti slogana paštete v tubi: Voulez-vous paté avec moi.

Že res, da je fonetično vse lepo in prav, ampak v zapisu pa pogrešam tisti “-r”, ki bi pašteto spremenil v glagol v nedoločniku.

Iščem dlako v pašteti? Upam, da je to edina, ki jo bom v dotičnem produktu našla.

  • Share/Bookmark

...komentar [1]


Odkrila sem, kateremu tipu mučenja bi najhitreje podlegla. Zvočnemu1.

Pod oknom moje sobe (Pravnoformalno soba dejansko seveda ni moja. V njej so mi starši namenili bivalno-spalne kapacitete.) kopljejo jamo za temelje nove hiše. Bager, ki to delo marljivo in neutrudno opravlja (Teoretično in praktično je bager zgolj orodje, dejansko delo opravlja meni neznana oseba, sedeča v bagra kabini), s svojimi mogočnimi zobmi ne odkopava le zemlje ampak izjemno uspešno lušči tudi plasti mojega potrpljenja (ki je od nedavnih dogodkov že tako ali tako precej oluščeno, to ubogo dojemanje stvarnosti s precej bolimekurčevskim odnosom).

Ker nisem ta, ki bi nad usodo sveta le tožil, sem jadrno (po 24-ih urah) našla rešitev. V ušesi sem si natlačila dve rešiteljici v obliki ušesnih čepkov, po osebnem mnenju zadnjih desetih minut človekov največji izum takoj za paronomazijo.

In stvarnost je postala prečudovit svet tišine, ki jo pospremijo le fizični zvoki, ki nastanejo na notranji strani bobenčka.

Vizuelno sem celotno zadevo že blokirala; rolete prepuščajo še ravno toliko svetlobe, da ustvarja prijeten mrak.

Snujem še načrt za zapleten sistem suspenzije, ki ga bom namestila pod posteljo in posebno zoprno omaro, da ublaži vibracije, ki jih povzroča grd stvor pod oknom (pri čemer je označen zopet bager in ne neznana mi oseba, ki ga upravlja).

  1. naj nadaljujem? Kaj, če to bere kdo, ki bi ga mučenje moje osebe utegnilo zanimati? []
  • Share/Bookmark

...komentar [2]


Že nekaj časa se je moja Renata (= motorizirano prevozno sredstvo na štirih kolesih, za neposvečene) oglašala skrajno čudaško. Če bi bila Renata čisto pravi reli avto, se pravzaprav ne bi oglašala niti najmanj čudaško, take vrste je bila njena čudaškost. Nevešča mehaničnih zagat sem tako apelirala na Jana.

“Auspuh,” je rekel modro in domenila sva se, da pripeljem Renato v inšpekcijo.

V garaži so me čakali skoraj trije Jani. No, dva Jana in en De-jan. Parkiramo nad luknjo, zlezemo v luknjo, gledamo iz luknje.

Katastrofa.

Salve smeha.

Po nakupu novega izpušnega lonca bodo fantje poskusili izvesti operacijo, o kateri bomo gotovo še poročali.

  • Share/Bookmark

...komentar [7]


najbolj butast slovenski pregovor vseh časov.

  • Share/Bookmark

...komentar [7]


A je sploh še kdo tako butast, da dober dan pred odhodom na počitnice pozabi svojo PIN za bančno kartico? Uporabljala sem jo bila še včeraj. Večkrat. In ko se danes spravim dvignit neznanske količine denarja (za najemnino in počitnice) – ta ta da daaa. Tema. In bankomat je prijazno zadržal kartico.

Čakam, da bo ura pol treh, da se gospa mati odpravijo na matično mi banko (ki, kako priročno, ni v kraju, kjer se trenutno nahajam) in da banka pove, kaj je moč storiti.

V denarnici imam 5 evrov, v soboto zjutraj (ja, pojutrišnjem ob 8.15 zjutraj) pa zapuščam Slovenijo.

Požrla se bom.

  • Share/Bookmark

...komentar [8]


To, da Slončica ni športnica, smo do sedaj menda že ugotovili. V naslednji zgodbi bomo, dragi otroci, spoznali še, da je Slončica tudi izjemno hitre pameti.

Začnimo za spremembo z zadnje strani.

Ko sem se prebudila, čevljev ni bilo nikjer.1 Malo sem pobrskala naokoli, v pomanjkanju časa pa se niti nisem lotevala obsežne iskalne akcije. Sicer nimam v navadi, da bi čevlje puščala kje drugje kot na hodniku, ampak v naglici včerajšnjega prihoda bi se lahko zgodilo marsikaj.

Ko čevljev še vedno ni bilo na svojem običajnem mestu, ko sem prejle prispela domov, pa sem se začela spraševati, kaj se je včeraj dejansko dogajalo z njimi. In natuhtala, da sem jih ob pobiranju vse možne prtljage iz avta (treba je omeniti, da sem šla direktno s koncerta in je bilo posledično šare še nekoliko več kot ponavadi) za hip odložila. NA SMETNJAK. Ob tem sem nedvomno mislila, da se mi potem ne bo potrebno sklanjati, pa še na očeh jih bom imela. Pha! NA SMETNJAK! Seveda sem jih nato mirno odmislila do nedavnega. In potem sem bila še tolikanj optimistična, da sem šla gledat, če bi ne bili slučajno še vedno tam. NA SMETNJAKU.

Odveč je povedati, da gre za čevlje, ki so bili zadnja 3 (?) leta največ v uporabi. Pogrešala jih bom. In da mi ne bi kdo komentiral, da bom sedaj imela vsaj izgovor, da kupim nove. Nočem novih. Hočem te. Ki sedaj niso več na smetnjaku, ampak najbrž v njem.

  1. Wow, to si moram zapomnit, bil bi krasen uvodni stavek v kratko zgodbo. []
  • Share/Bookmark

...komentar [13]