Osel gre samo enkrat na led, pravijo, Šuši pa pravi, da se uči drsat. Mislim, da sem si z današnjim dnem tudi sama zaslužila brezplačen tečaj.

Če bom še kdaj šla igrat košarko, naj mi nekdo prosim primaže klofuto.

V glavnem. Koleno se mi je od prejšnje nezgode ravno nekoliko spravilo k sebi (včeraj sem se celo podala na trening). Vse lepo in prav. Ker je danes tako lep dan, pa me je prijelo, da bi se odpravila na sonce in se v miru igrala s poji. Do tu še vse OK.

Prišetam na košarkarsko igrišče za blokom (the plot thickens) in lepo počasi začnem vrteti doma narejene poje. Na drugo polovico igrišča prišeta mlad fant (pri rosnih osemnajstih, kot sem izvedela kasneje). Pozdravim. Čez 5 minut je že pri meni: “Znaš igranje košarka?” Fant je tujec, turški študent ekonomije, ki se z mano po dveh mesecih bivanja v Sloveniji sporazumeva v slovenščini. Pa sem si rekla, menda ne bo škodilo, če takole po upokojensko trikrat vržem na koš, medtem pa se spoprijateljim z Jusufom. No, več kot trikrat res nisem utegnila vreči žoge, kajti ubogo koleno je pod mojo težo zopet popustilo. Tokrat sem natanko slišala, kakšen zvok je pri tem napravilo. Verjemite mi, tega ne želite slišat.

Zgrmim po tleh, pri tem pa Jusufa v tridesetih sekundah poučim o tisti plati jezika, ki je na tečaju ne bo nikoli slišal. Med huronskim dretjem (nisem se zadrževala, vso bolečino sem transformirala v avdio obliko in jo poslala svetu) sem mu celo uspela razložiti, da je kurac grda beseda. Ubogi revež ni vedel, kam bi sam s sabo. Ko sem prišla toliko do sape, da sem se spravila v sedeč položaj, je boječe počepnil k meni in me pobaral, če mar lahko kako pomaga. Ko sem si zavihala hlačnico (hvala bogu sem si včeraj vzela čas za depilacijo), da bi si ogledala nastalo škodo, je to razumel kot povabilo k masaži. Kolena, seveda. Pa sem mu pustila veselje, škodit ne more.

Nato sem počasi in previdno vstala (Jusuf mi je galantno podal roko, na katero sem se oprla tudi pri prvih korakih), ne vedoč ali se bom zmogla dalje smejat svoji nerodnosti ali bom vsak čas bruhnila v jok. S stisnjenimi zobmi sem zadržala solze, nato pa se od fanta prijazno poslovila (ker ni bil čisto nič kriv) in odšepala domov.

Vem, da ni veliko, a tolažim se, da tako vsaj spoznavam meje lastne neumnosti.

  • Share/Bookmark

...komentar [12]


Slončica je obolela.

Seveda ni potrebno omenjati, da se je to dogodilo v najbolj neprimernem obdobju leta, a ne? Jezim se na imunski sistem, ki pa seveda ni sam kriv, da je popustil – kaj pa ga bombardiram s tolikanj škodljivimi vplivi …

Ampak mi gre na bolje. Danes sem se že parila. Pravzaprav bi se tega lahko domislila že prej, saj baje močno pomaga pri obolenjih dihal. Sploh če zraven uporabljaš Justovo olje 31. Parjenje tudi sicer priporočam, saj poleg dihalnih poti odpira in čisti tudi pore na obrazu. Je pa treba biti previden, da ob izvajanju te neškodljive aktivnosti ne hiperventilirate, posebej še, če ste šibkega zdravja, lahko namreč omedlite. Z ničemer1 ne gre pretiravati. Tudi z loncem vroče vode, nad katerega se namestiš z bisačo čez glavo, ne.

  1. ničimer?? []
  • Share/Bookmark

...komentar [6]


Presneta reč.

Je mar res kriva postelja?

  • Share/Bookmark

...komentar [4]


Včeraj se mi je pod lastno težo podrla postelja. Dvakrat.

Dobro, sem si rekla, ko se je zadeva odvila prvič. Rahlo sem bila namreč skočila na dotično posteljo, ki je nato zaradi teže (in ne mase, ki je v tem primeru manjša – nekaj fizike sem pa le odnesla) škripnila. 

No, drugič pa je bilo povod za blažjo katastrofo nedolžno dejanje odlaganja knjige na nočno omaro (ker ni omarica) in že sem se znašla nekaj centimetrov niže.

Bega me dejstvo, da te praznike pa res nisem posegala po prazničnih kaloričnih bombah.

Sklepam, da so krive hlače, v katerih je moja rit videti debela.

  • Share/Bookmark

...komentar [13]


Kurcobolje.

Etimološki izvor: izpeljanka iz lepe slovenske besede svetobolje.
Pomen: Očiten. Ko te boli kurac.

Meni pa grejo prazniki na živce. Na jetra. Na kurac. Zakaj hudiča bi nenadoma morala biti prijazna? Ker je božič? Kakšen glup argument je pa to? Prijazna bom ko in če mi bo pasalo.

Sploh pa sovražim small talk. (A imamo slovensko ustreznico?) Če nimaš nič pametnega povedat, bodi raje tiho. Kdaj je tišina postala tako nezaželena? Ne morem, da se ne bi strinjala z Douglasom Adamsom1:

People keep talking because they’re afraid if their mouth stops moving their brain might start working.

  1. vse, kar je napisal, drži do zadnje črke, prisežem []
  • Share/Bookmark

...komentar [5]


Slončica ne mara fancy zadev. Res ne. Veliko raje se s piksno piva in vrečko čipsa usede magari na pločnik, če to letni čas dopušča, pozimi pa ima najraje udobje lastnega doma.

Tako je bila moja potrpežljivost včeraj postavljena na preizkušnjo. Kot glasbenica (z orkestrom) sem se udeležila verjetno najbolj elitnega dogodka doslej, zabave Black Diners Card.

Ljudje božji, pa kaj se gremo?

Dobrodelnost? Khm, porodi se mi vprašanje, koliko denarja je v prvi vrsti šlo za pripravo takšnega dogodka. Pa OK, očitno so to male pare. A pa vemo, koliko je bilo zbranega v akciji za otroke in gasilce?

Elitizem? Gradi na mesečnih odhodkih, a ne?

Kulturnost? Te je bilo pa največ. Bi rekla, da je obratno sorazmerna z vsoto na bančnem računu. Po uri in pol res kakovostnega igranja je bil naš orkester deležen nekaj bežnih pogledov in ploskanja približno desetih ljudi.

Ne vem. Mogoče pa glave prestižnežev delujejo v popolnoma drugačnih sferah kot moja, so zaposlene z globalnim segrevanjem1, reševanjem svetovne gospodarske krize in lakote, nepismenosti in bolezni v Afriki in so jim zadeve, kot je ena taka kmečka manira, povsem postranskega pomena.

  1. naj tu vsaj kdo opazi spretno aluzijo na Ala Gora []
  • Share/Bookmark

...komentar [14]


Ne morem verjet, kako mi lahko povsem normalna oseba požre toliko živcev. CCC is back in town. Tokrat jo je bila večinoma deležna sestra, jutri pa tudi že odhaja. Vseeno pa sem del današnjega popoldneva preživela v njeni družbi.

Najprej si je zaželela, da bi gledali The Sweetest Thing. Ki sva ga enkrat že gledali skupaj. OK, meni je prav. Potem je ribnil CD in sva se lotili gledat film na TV, ki ga prej še ni videla (in, verjemite mi, to je redkost). Sledila je ura in pol trpinčenja v slogu Ellen DeGeneres:

“What did she say?”

“Why would anyone do that?”

“Wait, wasn’t she dating this other guy before?”

Stara, posluš. Tudi jaz prvič gledam film. Za razliko od tebe bi ga dejansko rada videla.

Pa ga nisem, ker raje kot da sem poslušala (in bila nanje z enozložnicami prisiljena odgovarjati) 3 vprašanja na minuto, se izogibala košarkarski žogi, s katero je imela ogromno opravka med gledanjem filma, in se vljudno smehljala njenim opazkam glede filmskih igralcev, sem zaprla TV (10 minut pred koncem filma!) in izjavila, da se mi ne da več.

Kadar začnem z enozložnicami, je nekaj narobe. And no, it’s not me.

  • Share/Bookmark

...komentar [4]


Slončica je take vrste oseba, ki ima rada čas zase. To ne pomeni, da ni rada v družbi, ko pa pride domov, pa hoče imeti mir. In ob sebi noče ljudi, ki brez nje ne zdržijo niti 5 minut.

Čemu tak uvod?
Ker je bila teden dni pri meni (ob meni, z mano) ena izmed kanadskih sestričen. (V drugem kolenu.) Saj ne rečem, da punca ni fajn (čeprav si nisva podobni, imava kar nekaj skupnih lastnosti), ampak kar naenkrat sem prevzela vlogo organizatorke njenih počitnic. Pri tem naj še dodam, da se je povabila dobesedno čez noč, potem pa se mi je – ker ji je bila moja družba med člani naše družine očitno najbolj povšeči … kar niti ni presenetljivo – prilepila kot čigum.

Organizacija? 3 dni Ljubljane (in ker je KMŠ očitno zaprt, sem bila zapovrh odvlečena še v Bachusa), 2 dni Kopra in Izole, 2 dni Idrije in še 1 dan Ljubljane. Ker sem danes morala zjutraj v službo, sem ji rekla, naj malo pošeta po LJ. In je šla. Za pol ure. Ah.

Kakorkoli že. Pred eno uro se je CCC (Crazy Canadian Cousin) poslovila in se odpravila k stricu, ki domuje v Ljubljani. Obljubila je, da me pokliče, če ji bo dolgčas.

  • Share/Bookmark

...komentar [13]


Z Beogradom tokrat pač ne bo nič.
Zakaj? Ker so me vrgli z vlaka.
Zakaj? Ker nisem imela potrjenega ušivega potnega lista.
Ne morem verjet.
Kdaj mi je potekel? 20. aprila. Lanskega leta.

Vrnili sva se torej v Ljubljano, da pa vozovnice ne vrževa popolnama stran, greva zvečer v Zagreb. Ker tja lahko grem z osebno. Ki mi (sem preverila) velja do 2015.

Komentarji v stilu “You stupid woman” pričakovani in zaželjeni.

  • Share/Bookmark

...komentar [9]


Pravkar sem si po tipkovnici prenosnika polila jabolčnik. Ne, ni šlo za eksperiment, zadeva se je odvila povsem nenamerno, posredi pa je bilo tiskanje, komolec in (k sreči le napol poln … ali pač napol prazen?!) kozarec soka. Ni mi v navadi, da bi bila tako nerodna. Morda dogodku botruje tudi dejstvo, da mi popušča koncentracija, ker sem se v najhujšem nalivu znašla na polovici poti med Idrijo in Ljubljano (= Logatec).

Kakorkoli že, intervencija (spet sem pri soku v računalniku in ne več na cesti) je bila takojšnja; porabljeni so bili natančno trije papirnati robčki in dve papirnati brisački; odstranjeno je bilo, kar se je odstraniti dalo; tipke pa so zaenkrat na isti stopnji odzivnosti, kot so bile pred nezgodo.

Upam na najboljše.

  • Share/Bookmark

...komentar [4]