• Share/Bookmark

...komentar


Tole opažam že dalj časa. Funkcija, ki ti pri Gmailu na podlagi prej poslane pošte predlaga, komu lahko dotično e-sporočilo še pošlješ.


  • Share/Bookmark

...komentar [4]


Ustavila sem se in za več trenutkov najprej zbegano nato pa začudeno strmela v zrak. V poznopopoldanskem soncu je v njem lebdelo na stotine pikapolonic.

  • Share/Bookmark

...komentar [3]


Danes se je dogodil tretji odhod v center Nantesa v treh tednih. Za več preprosto nimam časa ali pa sem preveč utrujena. Dejstvo, da je najbližja postaja tramvaja oddaljena dobrih 20 minut, ne vpliva pozitivno na odločitev, ali naj se kam odpravim ali ne, praktično pa smo preverili tudi že, da iz mesta rabiš dve uri peš hoje. Hitre. Ponoči. Navkreber. Don’t ask, don’t tell.

Ta konec tedna pa je mesto vrvelo od vznemirjenja nad tradicionalnim dogodkom, ko se po ulicah sprehodi kup starega železa na vrveh. Takozvani velikani so ogromne, precej realistične lutke, ki jih manevrira nemalo skorajda koreografsko usklajenih posameznikov, občuduje pa jih na tisoče evforičnih gledalcev. Z 1tujcem sva se povorke udeležila precej skeptična, na koncu pa sva se povzpela na ograjo s svarečim napisom “Danger de mort”, od koder sva imela krasen razgled, in nisva storila napak, da sva bila preje nekolikanj uvelo čakala na soncu.

Na čelu sprevoda sta tudi ogromna kovinska pištola in top, ki streljata konfete in, verjeli ali ne, lističe z verzi. Slutim, da podobna ideja v patriji ne bi padla na plodna tla. Tu so listke razgrabili. Na mojem je bil Prévert:

La dernière heure de l’un
Est la première d’un autre
Le mot de passe du temps
Est un soupir ardent

Tule pa neavtorski posnetek iste zadeve s petka:
YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

...komentar [3]


Ker se mi trenutno v življenju dogaja čisto preveč stvari, o njih seveda na blogu niti besede. Raje znova poglejmo, kaj se da vnesti v Gugl, da človek priroma semkaj.

1. poezija bager.

Brez bagra mi živeti ni,
poslušam ga, kako rohni.

2. brizganje debelostenskih izdelkov. Zmanjkuje mi besed, ki bi mogle opisati čustva, navdajajoča me ob navedenem brizganju. Prepričana sem, da obstajajo specializirane spletne strani, na katerih si je brizganje moč ogledati v številnih posnetkih.

3. verzi o kavi.

Brez kave mi živeti ni,
voham jo, kako diši.

4. slončica boljša polovica. Nanjo naletite, če Slončico srečate v dneh brez PMS-a. Preostali čas ste lahko pripravljeni na slabšo polovico. You have been warned.

5. dekliški modrček za hec. Je vsak modrček, ki ga ima Slončica v lasti. Dekliški. In bolj ali manj za hec.

6. pesem bon či bonči bom bom bom.

Brez bagra mi živeti ni,
poslušam ga, kako rohni.

Bon či bonči bom bom bom.

Brez kave mi živeti ni,
voham jo, kako diši.

Bon či bonči bom bom bom.1

  1. Če bo kdo v voščilu ob prihajajočem rojstnem dnevu prebral kaj podobnega, bo podobnost zgolj naključna. []
  • Share/Bookmark

...komentar [16]


Stala sem na semaforju. No, sedela. V avtu. Proti prehodu za pešce je hitela peška. Pešakinja, če gre verjeti (in seveda ne gre) SSKJ-ju. Peška je menda redko uporabljena knjižna inačica. Nekdo me je bil prav pred kratkim povpraševal o tem. Seveda sem pozabila, kdo je to bil. Upam, da bere. Nepomembno.

Nekaj na pešakinji mi je padlo v oči. Gledala sem jo dobrih nekaj sekund, preden sem ugotovila, kaj.

Njen tempo hoje se je do potankosti ujemal z glasbo, ki se je trenutno predvajala v avtu.

Vse dokler ni pohitela, da bi še ujela zeleno luč na semaforju, s čimer je koj izgubila vso mojo pozornost.

  • Share/Bookmark

...komentar [7]


Ker so semle priklikali tisti, ki iščejo prijateljske igre med pobratenimi občinami Idrija, Aumetz in kantona Vienne, se čutim dolžna, da jih preusmerim semle. Alors, chers amis de la France, suivez le lien Internet. Vous n y comprendrez rien mais vous pouvez le garder comme un souvenir.

Je pa bil ta paket osemdesetih Francozov v veliki meri zaslužen za prejšnjo objavo.

  • Share/Bookmark

...komentar [5]


Ležal je na pločniku. Z obrazom obrnjenim navzgor ga nič ni ščitilo pred vztrajnimi žarki zgodnjepomladanskega sonca. Ni se zganil, čeprav je bilo videti, da bi ga mogel premakniti že rahel vetrc. Nihče ga ni videl, četudi je mimo njega stopalo nemajhno število čevljev (ponavadi v paru). Sama sem ga gledala že od daleč. Njegove modre oči, ki so nepremično bolščale nekam gor, se niso skladale z ostalo obvezno obrazno opremo, ki jo sestavljajo usta in nos. Nežnost, o kateri so pričale, je bila čvrsto napetim ustnicam in odločni čeljusti gotovo odvzeta že pred časom. Visoko čelo je kazalo zametke še višjega čela, ki bi se mu utegnilo izoblikovati v nekaj letih. Rahla rdečica na licih je nakazovala, da mu položaj ni domač in da se ne počuti prav lagodno.

Stopila sem bližje. Proti njemu sem iztegnila roko in ga pobrala s tal.

Doma sem fotografijo nalepila na posteljo.

  • Share/Bookmark

...komentar [7]


Klali smo pujsa. Keramičnega. Že nekaj časa se je bil nahajal na vrhu omare v kuhinji, nazadnje pa so ga bili očitno pitali še v dobi tolarja.

Pa smo ga zaklali.

Barb, čaka te 3 kile (po približni oceni pa slabih 2 000 SIT) klobas.

Opomba: V postopku ni bila poškodovana nobena žival. Poškodovana, a povsem po lastni volji, je bila kasneje Rozonička, ki smo ji preluknjali ušeso.

  • Share/Bookmark

...komentar [7]


Rozonička, draga mi cimra, se je bila podala v London. Ob povratku domov se je šla Božička in tako sem dobila krasne nove allstarke. I am in love.

Zakaj kupčija leta? Ker so lubice koštale borih 11 evrov. Hvala, Rozi.

  • Share/Bookmark

...komentar [5]