imela konja, bi mu bilo ime Lucky;
imela mačka, bi mu bilo ime Domaček;
imela mačko, bi ji bilo ime Mucarella ali Domačica;
imela kiosk s hitro prehrano, bi ga naslovila Faster food;
izdala pankovsko plato, bi jo naslovila Moje pesmi, moje sranje.

  • Share/Bookmark

...komentar [1]


Ko sem minuli dan (Ali je to za zgodbo res potrebno?) že kdovekaterič v življenju (Ali je število kdo že kdaj izračunal, če že ne dejansko preštel?) sedela na stranišču (Ali je primerno, da to kot dama svoje starosti omenjam?), sem se zazrla v tubo (Ali se ta izraz sploh še uporablja? Kaj pa ga je nadomestilo?) na kožo blagodejno delujoče substance (Ali še sledite stavku?).

Halo, je Vera?

  • Share/Bookmark

...komentar


“Il faut en profiter” je tu najbrž najpogosteje slišan stavek. Z njim sporočevalec želi izraziti, da je nekaj treba izkoristiti, je pa zaradi kulturne razlike in razlike v dojemanju stvarnosti kratkomalo neprevedljiv.

Francozi razpoložljivo stanje namreč vedno obrnejo tako, da nekje najdejo nekaj pozitivnega. Kar je treba izkoristiti. Pa ne v smislu okoriščevanja. Vsaj ne fizičnega.

Če se nahajaš v Franciji: “Il faut en profiter” in jo je treba raziskat.
Če je zunaj sonce: “Il faut en profiter” in se gre na plažo.
Če imaš po morilskem delovnem tednu prost večer, se nikakor ne smeš podat v posteljo, ne! “Il faut en profiter” in se družimo.

Tu tiči razlika v mišljenju in razmišljanju. Namesto slovenskega jadikovanja nad kruto usodo mnogo raje izberem francosko metodo aktivnega iskanja zrnc dobrega v vsaki stvari. “Il faut en profiter.”

  • Share/Bookmark

...komentar [8]


Ljubim deiktike. Neznansko mi je všeč njihov koncept. Zaradi časovne ali prostorske zunajbesedilne reference (za primer vzemimo besedi “prejšnjič” in “tam”) implicirajo skupno védenje govorca in naslovnika. S karseda splošno besedo, ki je sama po sebi nadvse ohlapno definirana, torej povzročimo stik dveh ali več miselnih svetov, ki so si lahko neskončno različni.

  • Share/Bookmark

...komentar [6]


Če je o raznih naglavnih gnusobah pravkar pisal že 1tujec, moram piskrček pristaviti še sama.

Naty me je namreč prav prijetno presenetila (da ne omenjam nasmejala) s knjižnim darilom v obliki priročnika iz leta 1938, naslovljenega “Kako naj se žena neguje”.

Ljubim, obožujem in častim arhaično slovenščino. Marsikateri njen dragulj je žal že pozabljen. Denimo “sojedec”. Ne, to ni oseba, s katero uživate (ali pač ne) ob okusnem (ali pač ne) obroku.

“Nezaželeni sojedci
Najpogostejše okvare ženske polti so vsekako sojedci. Če se lojnice iz katerihkoli razlogov zamašijo, se loj in nesnaga izpremenita v nekakšen testen zamašek s črno glavico.”
“Ženske, ki imajo križ s sojedci, trpijo največkrat tudi na zaprtju.”

Krasen hec je potem poguglati sojedca in si predstavljati, da je to dejansko mozolj.

  • Share/Bookmark

...komentar [6]


Ne pomnim, da je večerno branje kdaj vplivalo na to, kaj sem ponoči sanjala. Do danes. Na žalost se je med prebranim včeraj znašlo tudi tole, in tako sem noč preživela v tekanju za Manco Košir, ki je bila sicer skrajno prijazna, a tudi povsem prezaposlena in neorganizirana, pa sva med letanjem sem in tja na koncu sklenili, da se slišiva jutri.

Če sem si nekoč v telefon pribeležila, da bi bilo ultimativno ime za bend “Jebi se, Manca” (kar, to je treba poudariti, ni imelo nikakršne povezave s Koširjevo), pa bi semle sodilo “Javi se, Manca”.

  • Share/Bookmark

...komentar [3]


V novem letu naj se ti, dragi potencialni bralec, oglasita:

Miran Božič in Srečko Noulet (mat je Slovenka, fotr pa Francoz),

poleg njiju pa še Zdravc, E. Vesel, Zmago Slave Nuspeh in Dejan Glaž.

Čim manjkrat naj se sliši Anja Prerek, Justin Case (Amerikanc) pa tudi pazi, da ne dobiš Ine Vroč (iz Sp. Kašlja).

  • Share/Bookmark

...komentar [2]


Navade in početje soljudi me ponavadi bore malo zanimajo. Zanima me prvoosebna, lastnovzgibna pripoved, to ja. Če se nekomu zdi nekaj dovolj pomembno, da to deli z mano, si neredko stvar štejem v čast. Brskati za informacijami, s katerekoli roke že, pa ni moj stil.

Ampak.

Te strani prebira nekdo, čigar IP izvira iz mesta Mountain View, California. Upam reči obskuren podatek, ki je vzdignil mojo levo obrv. Kdo je ta skrivnostna oseba? Kakšna je njena zgodba? Kje me je našla? Kaj jé za zajtrk? Kaj bom jedla jutri za zajtrk? Kdaj bom sploh vstala? Jutri imam obilico dela. Nimam časa, da bi razmišljala o bralstvu na tujih jezikovnih področjih.

  • Share/Bookmark

...komentar [9]


Od nekdaj me je zanimal fenomen t. i.  “limp/dead fish” stiska roke. Ko ne veš, ali ti oseba, s katero se kaniš rokovati, želi nameniti prisrčen pozrav, ali pa ti morda ponuja nekaj, v kar si lahko obrišeš nos.

Pa če je eden izmed stiskačev tak, že še nekako gre. Se pa sprašujem, kako je videti in kakšen je občutek, ko se srečata dve bitji, ki sta očitno neinklinirani podrobnejšemu preverjanju konsistence sogovornikove roke.

  • Share/Bookmark

...komentar [10]


Če pa je iz Slovenije, mu težje rečemo rimar. Stvari pač dela rahlo po svoje. Iz tega razloga si bom odslej prizadevala, da se v literaturi uveljavi poimenovanje “slovenska rima”, ki bi označevala kategorijo, v katero spada čedalje več verzov slovenske poezije.

Kategorijo bi nadalje lahko razdelili v dve podskupini:

a) slovenska rima s spremembo kakovosti samoglasnika:
Nič več ne vem,
od kod sploh sem.
1

b) slovenska rima s spremembo soglasnika (pogostejša):
Nič več ne vem,
zakaj sem len.

Bojim se, da bi se brez širjenja zavesti o pojavu nove kategorije rime znalo zgoditi, da bi bolje podkovana literarna kritika slovenskim poetom odrekla mesto v literarnem kanonu današnjih dni, pri čemer bi citirala cvetko iz domačih glasbenih logov:

Arrivederci, Vanč,
pri meni nimaš šans.

  1. Verz je nastal zgolj iz potrebe po demonstraciji rime, je povsem avtorsko delo, ki pa ne nosi ne sporočila niti se ne želi sklicevati na že obstoječe verze. Takisto velja za naslednji primer. []
  • Share/Bookmark

...komentar [4]