Če je o raznih naglavnih gnusobah pravkar pisal že 1tujec, moram piskrček pristaviti še sama.

Naty me je namreč prav prijetno presenetila (da ne omenjam nasmejala) s knjižnim darilom v obliki priročnika iz leta 1938, naslovljenega “Kako naj se žena neguje”.

Ljubim, obožujem in častim arhaično slovenščino. Marsikateri njen dragulj je žal že pozabljen. Denimo “sojedec”. Ne, to ni oseba, s katero uživate (ali pač ne) ob okusnem (ali pač ne) obroku.

“Nezaželeni sojedci
Najpogostejše okvare ženske polti so vsekako sojedci. Če se lojnice iz katerihkoli razlogov zamašijo, se loj in nesnaga izpremenita v nekakšen testen zamašek s črno glavico.”
“Ženske, ki imajo križ s sojedci, trpijo največkrat tudi na zaprtju.”

Krasen hec je potem poguglati sojedca in si predstavljati, da je to dejansko mozolj.

  • Share/Bookmark

...komentar [6]


Majda!

  • Share/Bookmark

...komentar [1]


Viselo kot ogromen (Anglež bi porekel “jumbo”) plakat v eni večjih trgovskih verig.

  • Share/Bookmark

...komentar [10]


Videno na štantu.

  • Share/Bookmark

...komentar [7]


  • Share/Bookmark

...komentar [2]


Na tole sva šli z Naty.

Zadevo bi uvrstila med najbolj zanimive razstavne doživljaje in prav škoda je, da je na ogled in na izkus le še jutri (torej vsega skupaj le teden dni).

Ideja elektronsko stimuliranih dražljajev in posledično trodimenzionalno taktilno1 doživljanje njihovih učinkov me neznansko fascinira. Dotična dva eksponata sicer obdelata predvsem erotično plat dotika in zvoka; sama vidim prihodnost pogruntavščine tudi kot sredstvo sproščanja, meditacije in (zakaj pa ne) terapije.

Hočem met doma.

  1. haptično :) []
  • Share/Bookmark

...komentar [1]


Tudi na Delu jim včasih uspe. :)

  • Share/Bookmark

...komentar [2]


OK, naslov je spodletel poskus besedne igre na “sitcom”, ampak je pa bolje kot druga verzija – “slitcom”.

Akcija, ki se je odvila ta večer, je namreč v vseh podrobnostih spominjala na ameriško humoristično nanizanko.

Vse skupaj se je začelo, ko smo mirno pili kavo v neposredni bližini mestne vpadnice (pri čemer je pomen besede vezan na Idrijo, torej gre za malo bolje asfaltirano cesto). Čudovit razgled na kolono pleha je stalno prekinjal srednje velik črn pes, ki je mirno prečkoval (pravkar sem tvorila nedovršni glagol iz dovršne oblike glagola prečkati, ker ni prečkal samo enkrat, ampak je, kot rečeno, prečkoval, torej je prečkanje ponovil večkrat) omenjeno vpadnico.

Okrog vratu je imel verigo, na koncu verige pa ni imel človeka. Ergo, pes se je bil izgubil. In če bi se še nekaj časa potikal tam okrog, bi ga nekdo slej, verjetneje pa prej, zgazil.

Kako postopati? Ura je bila prepozna, da bi obvestili lokalno radijsko postajo.

V tem trenutku naj nekdo sede za klavir in ubere poskočen ragtime, občinstvo v studiu pa naj se pripravi na smejalne iztočnice.

Psa je bilo treba ujeti. In če se je prej zaupljivo slinil okrog bližnjih in daljnih nog in avtomobilskih koles (v gibanju), se je v gverilce spremenjenim osebkom sedaj prijazno smehljal z varnostne razdalje (ki se je večala premo sorazmerno s hitrostjo dotičnega osebka). Pa smo ga vendarle navrvili. In rečeno je bilo, da ga odpeljemo do veterinarske postaje, kjer ga skupaj z obvestilcem pustimo do jutri zjutraj.

Pes je imel okrog vratu verigo, na verigo je imel pritrjeno vrv, na koncu vrvi pa mene. Pa sva šla.

Veterinarska postaja se nahaja 50 m stran od policijske postaje in sreča je hotela, da sem mimo šla ravno v trenutku, ko je bila zunaj zbrana majhna skupinica ljudi in policistov.

Policist No.1: “O, a si dobila fotke?” (Policista ne poznam.)
Slončica: “Uh … kakšne fotke?”
Izkaže se, da je policist fotografiral na našem zadnjem špilu.
Slončica: “A … ne.”
Policist: “Dej mi mejl, ti bom poslal eno, na kateri si, je ful ratala.”
Slončica mu pove mejl, kaj je pa, reva, hotela drugega.
V tem času se Policist No.2 igra s psom (ki je na sprehodu dotlej že dobil začasno ime: Albert, oz. Berti).
Preostali del skupine komentira: “A, tvoj je, smo mislili, da se je izgubil, ker je prej skakal okrog neprivezan.”
Slončica: “Hehe … Albert, sedi!” (Pes je dejansko odziven.)

Pika na i bi bila samo še ta, da bi se mi po kakem naključju po tleh raztreščila vsebina torbice. Nič ne bom rekla.

Stvar je torej sledeča: Pes, zapuščen, čaka na veterinarja, policisti pa imajo moje podatke.

Jutri odhajam na dopust. Upam, da ne bodo izdali mednarodne tiralice.

  • Share/Bookmark

...komentar [8]


Predvčerajšnjim – dan se je bil komaj zazôril1 – sem se z avtom odpeljala na avtobusno postajo in avto tam tudi pustila. Nato sem cel dan prekolovratila nekje po Primorski. Vračajoč se v rodne kraje so me bili dostavili v neposredni bližini doma. Potrebe po prevažanju včeraj nisem občutila.

Navsezgodaj zjutraj danes pa sem se polna optimizma (in polna prtljage) namenila v Ljubljano.

Stopim ven. Strmim v prazen parkirni prostor pred domačo mi hišo. Prisežem, da je morala miniti minuta, preden sem ozavestila lokacijo iskrega vranca (beri: počasne kobile).

Vprašanje: ali se lastnim luknjam v glavi vedno smejiš, ali se nanje navadiš?

  1. obožujem to besedo []
  • Share/Bookmark

...komentar [5]


Jaz si ne morem pomagat. Vaši iskalni pojmi, drago bralstvo, mi zasolzijo oko, mi napnejo vseh 17 obraznih mišic, ki jih potrebujem za nasmeh, in, na kratko, porušijo notranji mir, za katerega si tako prizadevam. Skratka, všeč so mi.

Pa poglejmo nekaj tistih, ki so kvalificirali za objavo.

1. kung fu panda sporočilo filma. Kaj te je, dragi bralec, gnalo k takšni poizvedbi? Nadebuden človeški mladič? Domača naloga? Nič možganov?

2. fant predlaga da me obišče. Jojme. Kaj mi je storiti? Kako se obleči? Depilacija, hitro! Staro mamo skriti v klet (po obisku je ne pozabi odmrzniti). Pospraviti pliškote in Smrklje.

3. doma narejeni porniči. So seveda povsem drugega okusa kot tovarniško izdelani. Ne vsebujejo pa konzervansov, zato imajo krajši rok uporabe. Naša nona naredi kar dobre, da se malo pohvalim.

4. gel za revmo. Uporaben tudi pri točki 3.

5. dez me pada zdaj sva nora zdaj sva mlada. Poudarek na nora.

6. auspuh, janja. Sklepam da gre za del besedila v filmu Rezervni deli. /dedec leži pod avtomobilom, zakrbljeno dekle ga sprašuje, kaj je narobe. “Ausuph, Janja.”/

7. kaj dela tanja žagar ob delavnikih. Ovbe, tudi meni se je zastavilo to pereče vprašanje. Dokler ne dobim odgovora nanj, trivialna vprašanja, kot je denimo “Kako lahko prispevam k manjšemu onesnaževanju?”, enostavno zanemarjam.

8. kam naj peljam prazne plastenke. Briga me, ker ne vem, kaj v tem trenutku dela Tanja Žagar. /…/ Ne, po ponovnem premisleku sem se zavedla odgovornosti do svojih bralcev. V odgovor ponujam kitico slovenske ljudske pesmi:

Prav poceni ga ne dam,
težko sem ga dobila.
Rajši ga domov peljam,
še bolj ga bom ljubila.

  • Share/Bookmark

...komentar